Malta vrta drugi kabel do Sicilije

Na Malti vrtalnik prebija obalno kamnino in pripravlja podzemno traso, po kateri bo visokonapetostni kabel dosegel morje (Lovin Malta). Kabel bo po morskem dnu povezal Malto s Sicilijo, državi prinesel drugo povezavo z evropskim elektroenergetskim omrežjem in dodal 225 MW uvozne zmogljivosti (Interconnect Malta). Za otoško državo, ki je pri velikem delu uvožene elektrike že zdaj odvisna od enega samega kabla iz Sicilije, gre predvsem za varnostno infrastrukturo: če odpove ena povezava, otok ne ostane brez ključnega vira oskrbe.

Zakaj dva kabla spremenita izračun

Malta elektriko iz Sicilije uvaža po obstoječi povezavi. Ko ta izpade ali jo zaradi vzdrževanja izključijo, se mora država opreti na domače plinske elektrarne. Drugi kabel pomeni, da lahko otok tudi ob izpadu prve povezave še naprej črpa elektriko iz širšega italijanskega omrežja (Terna).

Druga povezava pomaga tudi pri sončni in vetrni energiji. Majhna omrežja težko uravnavajo nihanja proizvodnje iz obnovljivih virov: opoldne je lahko sončne energije preveč, ob mraku premalo. Če ima sistem samo eno povezavo z večjim omrežjem, imajo operaterji malo možnosti, da presežke pošljejo drugam ali ob pomanjkanju hitro uvozijo dodatno elektriko. Večja povezava s celinskim omrežjem Malti daje več prostora za takšno izravnavo, ker lahko italijanski in evropski operaterji pomagajo uravnotežiti tisto, česar Malta sama ne more (Evropska komisija).

Kabli pa ne nadomestijo domačih rezerv. Španske izkušnje z Balearskimi in Kanarskimi otoki so poučne: tudi po gradnji medsebojnih povezav so španski načrtovalci še vedno ugotavljali potrebo po več sto megavatih dodatne moči, ki jo je mogoče vključiti, ko uvoz ali obnovljivi viri odpovedo (El Periódico de la Energía). Povezave zmanjšajo izoliranost. Ne odpravijo je.

Zakaj to ne pomeni nujno nižjega računa za elektriko

Vsak infrastrukturni projekt pride z obljubo cenejše elektrike. V tem primeru dokazi za takšno obljubo niso dovolj trdni.

Cena, ki jo plačajo gospodinjstva, je sestavljena iz veleprodajne cene energije, omrežnin, davkov, dajatev in državnih subvencij (Eurostat). Zanesljivejše omrežje lahko končne cene pusti nespremenjene, če se stroški gradnje povrnejo prek tarif, če uvožena elektrika ni cenejša od domače proizvodnje ali če vlada cene ureja politično.

Ciprski minister za energijo je to razliko povedal precej neposredno. Podpira projekt Great Sea Interconnector, ki naj bi Ciper povezal z Grčijo, vendar iz varnostnih razlogov, ne kot zagotovilo za nižje cene (Powergame). Ocenjeni stroški tega projekta so se od začetka načrtovanja skoraj podvojili, ciprski kritiki pa se sprašujejo, ali je izdatek upravičen, čeprav strateško logiko povezave priznavajo (Kathimerini Cyprus). Malta bo naletela na isto vprašanje.

Kdo pridobi in kdo plača

Koristi in stroški ne padejo na iste skupine. Malteška gospodinjstva in podjetja pridobijo, če se zanesljivost oskrbe izboljša in so izpadi redkejši. Davkoplačevalci nosijo strošek gradnje, ki javno ostaja nejasen, čeprav so krožile ocene okoli 300 milijonov evrov (Interconnect Malta, Evropska komisija). Upravljavci domačih plinskih elektrarn izgubijo del obratovalnih ur, ko se uvoz poveča, vendar njihove zmogljivosti ohranijo vrednost kot zasilna rezerva.

Projekt se ujema s širšim prizadevanjem Evropske unije. Več držav članic naj bi zgrešilo cilj 15-odstotne elektroenergetske povezanosti, torej deleža domačih proizvodnih zmogljivosti, ki ga je mogoče prenesti čez mejo, Komisija pa obrobne sisteme spodbuja h gradnji fizičnih povezav s celinskim omrežjem (Evropska komisija). Vrtanje, ki zdaj poteka, je zato predvsem zavarovalna polica. Malteško oskrbo z elektriko naredi manj ranljivo, ne more pa samo po sebi zagotoviti cenejše elektrike.