Merzova CDU strmoglavila pod 5%

Krščanski demokrati Friedricha Merza so 20. septembra v Mecklenburg-Predpomorjanskem po neuradnih izidih padli pod 5 odstotkov, v Berlinu pa končali na drugem mestu (NDR, Deutschlandfunk). Merz je izid označil za »katastrofo« in obljubil hitrejše uresničevanje reformnega programa (Boursorama/Reuters). Dvojni poraz ga ne more odstaviti s položaja. Lahko pa njegovi vladi oteži podporo evropskim zavezam, ki imajo za nemške volivce finančno ceno.

Dva protesta, dve smeri

V Mecklenburg-Predpomorjanskem je z okoli 38 odstotki vodila skrajno desna AfD, sledila ji je SPD s približno 35 odstotki. CDU je dosegla le okoli 4,9 odstotka, kar bi jo ob potrditvi izida prvič izločilo iz deželnega parlamenta (NDR, Rostock Heute). Deželna ministrska predsednica iz vrst SPD Manuela Schwesig naj bi poskušala oblikovati koalicijo z manjšimi strankami ter AfD in oslabljeno CDU pustiti zunaj vlade.

V Berlinu je s približno 25,5 odstotka zmagala stranka Die Linke, CDU pa potisnila na okoli 20 odstotkov (Deutschlandfunk, Tagesschau). Kot piše Tagesspiegel, je Die Linke pridobila nekdanje volivce SPD, ljudi, ki prej niso volili, in mlajše Berlinčane. Kampanjo je gradila na uresničitvi berlinskega referenduma iz leta 2021 o podržavljenju velikih stanovanjskih portfeljev. Koalicija pod vodstvom Die Linke bi zamenjala dosedanjo mestno vlado pod vodstvom CDU in politično usmeritev Berlina obrnila v levo.

Volivci so zvezne vladajoče stranke kaznovali zaradi različnih regionalnih težav, vendar je bil mehanizem enak: na političnih robovih so bile na voljo alternative in volivci so jih izbrali.

Zakaj Merz ostaja in kaj se zaostruje

Nemški temeljni zakon skoraj onemogoča kanclersko odstavitev brez hkratne izbire naslednika. Bundestag, zvezni parlament, lahko kanclerja odstavi le tako, da na istem glasovanju izvoli njegovega naslednika (Temeljni zakon, 67. člen). CDU/CSU in SPD imata še vedno 328 od 630 sedežev v Bundestagu, kar je dvanajst sedežev nad večinskim pragom (Bundestag).

Deželni izidi vplivajo na zvezno zakonodajo prek Bundesrata, zgornjega doma, v katerem vsaka deželna vlada svoje glasove odda enotno. Berlin ima štiri, Mecklenburg-Predpomorjansko pa tri glasove (Bundesrat). Sedem glasov samo po sebi ne zadošča za oblikovanje blokirajoče manjšine. Toda kadar se koalicijske partnerice v neki deželi ne strinjajo o zveznem zakonu, praviloma vzdržijo glasovanje. Pri zakonih, za katere je potrebno soglasje Bundesrata, med drugim pri delitvi davčnih prihodkov, stroških, naloženih deželam, in nekaterih ukrepih, povezanih z EU, vzdržani glas učinkuje kot glas proti (Bundestag, zakonodajni postopek).

Levo usmerjena berlinskа vlada bi zamenjala vlado, ki je podpirala prednostne naloge CDU. Koalicija v Mecklenburg-Predpomorjanskem pod vodstvom SPD, v kateri bi bili verjetno tudi partnerji levo od Schwesig, bi lahko pri glasovanjih vzdržala tam, kjer je dosedanja vlada podpirala Merza. Nobena od teh sprememb sama po sebi ne bi preobrnila zvezne politike. Obe pa bi kanclerju zožili prostor za sprejemanje zakonov v zgornjem domu.

Prvi preizkus bo proračun EU

Nemčija v Bruslju ohranja enake glasovalne pravice in pravico veta. Za proračun EU za obdobje 2028–2034, večletni finančni okvir, je po 312. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije potrebno soglasje vseh držav članic. Pogajalsko stališče določa nemška zvezna vlada, ne Merz osebno, nanj pa vpliva tudi koalicijski partner SPD.

Prav koalicijska dinamika je področje, na katerem volitve učinkujejo. Generalni sekretar SPD Lars Klingbeil je dejal, da vladi volivcev ni uspelo prepričati o svojem reformnem programu (AFP). Le Monde je izida opisal kot zgodovinski poraz Merzove stranke. L'Opinion je opozoril, da Merz kljub neuspehom vztraja pri nadaljevanju reform. Nobena evropska vlada izidov javno ni povezala s spremembo nemškega pogajalskega stališča. Verjetna omejitev je domača: poslanci CDU, ki jih čakajo lastne prihodnje volitve, bi lahko težje podprli večji nemški prispevek k proračunu EU ali druge drage zaveze, če volivci stranko že kaznujejo.

Volitve niso spremenile nobene formalne pristojnosti Nemčije v EU. Povečale pa so domačo politično ceno njihove uporabe. Noben koalicijski partner, poslanska skupina ali evropska vlada Merza še ni prisilila k spremembi politike, vendar ima zdaj manj prostora, da bi lastno stranko prepričal, da so nepriljubljene evropske zaveze vredne svoje cene.