Micotakis išče 60 milijard €

Kiriakos Micotakis pripravlja grško predsedovanje Svetu EU, v katerem nacionalne vlade usklajujejo evropsko zakonodajo, s predlogom približno 60 milijard evrov za evropska omrežja in infrastrukturo. Paket je po poročanju Deutschlandfunka povezan z nastajajočim sporom o naslednjem sedemletnem proračunu EU za obdobje 2028-2034. Namen je infrastrukturo oblikovati kot politično oznako, ki bi jo lahko sprejele tako varčne severne države kot članice, odvisne od kohezijskih sredstev. Nemški kancler Friedrich Merz je celoten proračunski predlog Evropske komisije že označil za »nevzdržnega«, za sprejetje večletnega finančnega okvira pa se morajo strinjati vse vlade držav članic (člen 312 PDEU).

Rotirajoče predsedstvo ne piše evropskega proračuna. Določa dnevni red, vodi ministrska zasedanja, pripravlja kompromisna besedila in odloča, katere koncesije se obravnavajo skupaj in katere ločeno (predsedstvo Sveta). V pogajanjih, kjer lahko ena sama država ustavi celoten dogovor, ima takšno zaporedje razprav realno težo. Atene stavijo, da lahko »omrežja« postanejo skupni imenovalec: prometni koridorji, energetske povezave, digitalna infrastruktura in projekti z dvojno vojaško-civilno rabo v paketu, ki ga lahko za svojega razglasijo tako vlade, osredotočene na varnost, kot vlade, ki potrebujejo razvojna sredstva.

Ko se denar za okrevanje izteče

Čas ni naključen. Mehanizem za okrevanje in odpornost, investicijski sklad EU iz časa pandemije, se izteče po letu 2026, primerljivo velikega naslednika pa ni. Grčija je posebej izpostavljena: podpora iz tega mehanizma je znašala približno 16 do 17 odstotkov BDP, kar pomeni, da bo kmalu izginil pomemben investicijski motor (EUobserver). Brez naslednika bodo države, ki so se opirale na evropske investicije iz pandemičnega obdobja, izgubile glavni vir rasti prav v času, ko se kopičijo nove proračunske zahteve.

Naslednji večletni finančni okvir, sedemletni načrt porabe EU, bo moral zajeti obrambo, obnovo Ukrajine in priprave na širitev, vse to pod zgornjo mejo, ki jo želijo neto plačnice, torej države, ki v proračun EU vplačajo več, kot iz njega prejmejo, ohraniti nizko (stran Sveta o večletnem finančnem okviru). Grška stava je, da lahko infrastruktura postane proračunska vrstica, ki jo bodo vsi še lahko sprejeli.

Manjkajoči načrt

Največja šibkost grške zamisli je, da ključni mehanizem ostaja nejasen. Ali Atene želijo večji Instrument za povezovanje Evrope, program EU za čezmejne prometne, energetske in digitalne projekte? Zaščitene kohezijske ovojnice? Novo skupno zadolževanje? Investicijski instrument po zgledu mehanizma za okrevanje?

Vsaka pot spremeni razmerje nadzora nad denarjem. Financiranje prek Instrumenta za povezovanje Evrope daje prednost čezmejnim projektom, ki jih izbira Evropska komisija. Kohezijska politika ščiti nacionalne ovojnice. Skupno zadolževanje sproži odpor držav upnic. Sredstva, vezana na nacionalne načrte, Bruslju dajejo več nadzora nad izplačili. Izbira določa tudi prag veta: novi evropski prihodki, tako imenovana lastna sredstva, zahtevajo ločen sklep Sveta in ratifikacijo v vseh nacionalnih parlamentih (člen 311 PDEU). Uradni program grškega predsedovanja še ni objavljen na spletni strani Sveta. Za zdaj gre za politično pozicioniranje, ne za formalni program.

Zavezništvo, ki ga potrebujejo Atene

Grčija ni sama. Poljska želi zaščititi kohezijsko politiko, hkrati pa železnice na vzhodnem krilu, ceste z dvojno rabo in energetske povezave predstavlja kot evropsko strateško dobrino (Instrument za povezovanje Evrope, vojaška mobilnost). Varšava vztraja, da nova varnostna poraba ne sme izriniti denarja za regionalni razvoj. Romunija sledi podobni logiki, vendar ima manj manevrskega prostora: javni dolg znaša 63,5 odstotka BDP, država pa je v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, kar pomeni strožji nadzor nad javnofinančno porabo (Evropska komisija, ZF). Bukarešta želi nepovratna evropska sredstva za povezljivost Črnega morja in vojaško mobilnost, vendar se upira rešitvam, ki bi zahtevale veliko nacionalnega sofinanciranja. Za Bolgarijo je predlog zelo konkreten: ceste, pristanišča in elektroenergetske povezave proti jugu, skozi Grčijo do Egejskega morja (TEN-T).

Nemčija in Nizozemska določata meje odpora. Merzova vlada ni proti infrastrukturi; Berlin doma pripravlja obsežen investicijski zagon. Nasprotovanje se začne pri vprašanju, ali naj se to financira z večjim evropskim proračunom. Skupina držav pod nemškim vodstvom je letni proračun za leto 2027 potisnila približno 8 milijard evrov pod predlog Evropske komisije (Zeit), Berlin pa svoje evropske prednostne naloge uokvirja predvsem skozi konkurenčnost, ne skozi večje transferje (Bundesregierung). Nizozemska in nordijske zaveznice ostajajo skeptične do povečanja porabe, čeprav so bolj odprte, kadar je povečanje mogoče utemeljiti z obrambo ali konkurenčnostjo (Occitanie Europe).

Grčija lahko oblikuje jedilnik, ne more pa drugih prisiliti, da plačajo račun. Predsedovanje bo pomembno le, če bodo Atene »omrežja« iz koristne politične oznake spremenile v finančno pot, ki jo bodo lahko doma zagovarjale tako kohezijske države kot neto plačnice.