Moskva pripravlja tožbo proti Baltiku

Pravo je lahko tudi politično orodje. Država sproži postopek ne zato, ker bi predvsem računala na sodbo, temveč zato, da nasprotnika potisne v obrambni položaj, ustvari medijski učinek in politični kampanji nadene videz pravne legitimnosti.

Rusija zdaj prav to pripravlja proti Estoniji, Latviji in Litvi. Moskva namerava vse tri države pripeljati pred Meddržavno sodišče, najvišje sodišče Združenih narodov za spore med državami, z očitkom sistematične diskriminacije etničnih Rusov po Mednarodni konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (CERD). Po seznamu odprtih zadev Meddržavnega sodišča tožba še ni javno vložena. Toda skupna baltska preiskava je pokazala, da je rusko zunanje ministrstvo moskovski odvetniški pisarni Monastyrsky, Zyuba, Stepanov & Partners naročilo pripravo primera z izbranimi »baltskimi strokovnjaki« (Lrytas). Priprava je videti sistematična. Vsebinska podlaga je precej šibkejša. Prav zato je primer pomemben še preden pride pred sodnike.

Pravna vrata, ki jih poskuša odpreti Rusija

Člen 22 konvencije CERD državam omogoča, da spor o diskriminaciji predložijo Meddržavnemu sodišču, vendar šele po neuspešnih pogajanjih (besedilo CERD). Rusija ta pogoj gradi od leta 2022: diplomatske note Litvi novembra 2022, podobne note Latviji in Estoniji, dodatni krogi v letih 2024 in 2025 ter zadnja nota Vilni januarja 2026 (LRT). Ruski uradnik za človekove pravice Grigorij Lukjancev trdi, da so baltske države odgovarjale odklonilno, njihovo molčanje pa predstavlja kot dokaz, da je Moskva pogajanja poskusila in da so ta propadla (Daily Beirut).

Ta korak ni formalnost. V zadevi Gruzija proti Rusiji je Meddržavno sodišče leta 2011 primer po konvenciji CERD zavrglo, ker pred vložitvijo ni bilo zahtevanih pogajanj (ICJ, Case 140). Rusija je očitno natančno preučila, kje je takrat potekala procesna meja.

Dejanske politike, skonstruirano preganjanje

Moskvi ni treba izmišljati vseh elementov. Latvija ima postsovjetski status »nedržavljanov«, ki večinoma zadeva rusko govoreče prebivalce, pravila o prebivanju lahko stalno prebivališče povezujejo z znanjem latvijščine, šolski sistem pa latvijščino postavlja v središče učnega jezika (Re:Baltica, latvijski zakon o izobraževanju). Baltske vlade te ukrepe razlagajo kot politiko integracije in varovanja državnega jezika, ne kot etnično preganjanje. V mednarodnem prostoru pa so dovolj prepoznavni, da jih Rusija lahko prepakira v zgodbo o diskriminaciji.

Najostrejša ruska trditev je, da baltske države pripravljajo množične deportacije rusko govorečih prebivalcev. Vse tri vlade to kategorično zanikajo, neodvisnih dokazov za obtožbo pa ni (Euronews, LRT). Baltske države so zaradi, kot so dejale, izmišljenih deportacijskih navedb poklicale ruske odposlance na zagovor in zadevo marca 2026 odprle na Svetu EU za zunanje zadeve, kjer zunanji ministri usklajujejo politiko. Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas je izrazila solidarnost (Euronews).

Evropa v tem vidi varnostno, ne pravno vprašanje

Države na vzhodnem robu EU grožnjo s postopkom pred Meddržavnim sodiščem razumejo kot del širšega pritiska. Finska baltski pravni pritisk postavlja ob bok provokacijam na meji, dezinformacijam in vojaškemu zastraševanju (Yle). Evropski parlament je ruske provokacije na Finskem, v baltskih državah in Romuniji obsodil kot del vzorca ustrahovanja (STTInfo). Sporočilo je enotno: vlade na vzhodnem krilu EU grožnjo s sodiščem berejo kot politično orožje, ne kot običajen pravni spor.

Takšno branje oblikuje javni odziv EU, hkrati pa ga otežuje. Če Moskvin primer zavrne povsem na začetku, lahko nastane vtis, da so pritožbe glede pravic manjšin vedno slaba vera. Če se EU spusti v vsebinsko pravno razpravo, pa daje težo primeru, ki je zasnovan predvsem za naslove, ne za pravna sredstva.

Česa sodišče ne more doseči

Tudi če bi Rusija prestala vse procesne ovire, bi bila pravna sredstva Meddržavnega sodišča omejena: ugotovitev, da so posamezni ukrepi kršili konvencijo, nalog za njihovo odpravo, morda začasni zaščitni ukrepi. Sodišče ne more prepisati baltske varnostne politike (ICJ, Case 166). Ostaja tudi nepreverjeno, ali ima katera od strank pridržke k členu 22 konvencije CERD, ki bi lahko pristojnost sodišča v celoti blokirali (UN Treaty Collection).

Sodba je za rusko strategijo drugotnega pomena. Moskva je že brez vložene tožbe razpravo premaknila z baltske varnostne politike na obrambo pravic manjšin in tri članice EU prisilila, da odgovarjajo na očitek, ki ga je sama oblikovala.