NATO širi pooblastila nad Baltikom

Na vrhu v Ankari je Nato svojo misijo nadzora zračnega prostora nad Baltikom preoblikoval v misijo zračne obrambe (LRT, NATO). Sprememba vrhovnemu zavezniškemu poveljniku za Evropo, znanemu kot SACEUR, daje širša pooblastila za ukrepanje proti zračnim grožnjam nad Estonijo, Latvijo in Litvo, ne da bi moral za vsako odločitev znova čakati na politično soglasje vseh zavezniških prestolnic.

To ni zgolj jezikovna sprememba. Misija se premika iz režima prepoznavanja in spremljanja sumljivih letal v okvir, ki lahko vključuje tudi njihovo sestrelitev. Toda iz javno dostopnih podatkov izhaja predvsem nadgradnja poveljniške verige, ne pa tudi zagotovilo, da bodo na terenu hkrati na voljo dodatna letala, rakete ali sistemi zračne obrambe.

Kaj se je dejansko spremenilo

Stari model je deloval kot sosedska straža z lovskimi letali. Zavezniški piloti, ki se izmenjujejo v bazah, kot sta Ämari v Estoniji in Šiauliai v Litvi, so prepoznavali sumljiva letala, leteli ob njih in jih pospremili stran (Kaitsevägi). To je bilo orodje mirnodobnega varovanja suverenosti, ne bojna drža.

Nova opredelitev baltsko misijo vključuje v mehanizem, ki bi ga Nato uporabil ob resnični zračni grožnji: senzorje, kopenske raketne sisteme, protidronsko obrambo in hitrejše odločitve o tem, ali se cilj prestreže ali uniči. Estonski obrambni minister Hanno Pevkur je spremembo opisal najbolj konkretno: več odločitev bo zdaj lahko teklo skozi Natovo zračno poveljniško verigo, tudi prek združenega centra za zračne operacije v Uedemu v Nemčiji, ki bi pooblastila SACEUR pretvoril v dejanske ukaze za prestrezanje (ERR). Litovski predsednik Gitanas Nausėda je spremembo označil za nujno zaradi hitrejšega odzivanja na zračne grožnje (LRT).

Nekdanji poveljnik estonskih zračnih sil Jaak Tarien je dodal pomembno omejitev. Število letal v Ämariju se zaradi odločitve ne bo samodejno povečalo, je dejal. Nadgradnja pojasnjuje, kdo lahko odloča, ne pa, kaj bo fizično na voljo za izvedbo teh odločitev (ERR).

Premalo raket, preveč zahtev

Vrzel med pooblastili in opremo priznavajo tudi v Natu. Namestnica generalnega sekretarja Radmila Shekerinska je na obrambnoindustrijskem forumu ob vrhu povedala, da zavezništvo potrebuje več prestreznikov, senzorjev in poveljniških zmogljivosti. Natova agencija za nabavo NSPA je v Ankari napovedala nakup 700 raket PAC-2 in 200 raket PAC-3 (NATO, NATO). Že sama napoved nakupa kaže, da nova pooblastila še niso podprta z zadostno količino opreme.

V središču pomanjkanja so sistemi Patriot. Poljska je Ukrajini predala rakete za Patriot, odločitev pa je uskladila s SACEUR in jo predstavila kot potezo znotraj varne rezerve (Defence24, Interia). Tudi Nemčija je Ukrajini poslala zmogljivosti Patriot, njihovo nadomeščanje pa poteka počasi (Deutschlandfunk). Vsaka raketa, ki gre v Ukrajino, je raketa, ki ne more hkrati stati na izstrelitvenem sistemu v Baltiku.

Latvijska razprava pokaže praktično stran problema. Latvijski predstavniki so manj poudarjali razširjena pooblastila SACEUR in bolj vprašanje, ali lahko opozorilni sistemi, strelivo in osebje pravočasno dosežejo obmejna območja (Latvian MOD). Sistem, ki je nekje v Evropi, ni enako kot sistem, ki je pred prvim vdorom drona že nameščen, opremljen s posadko in povezan z baltskimi poveljniškimi vozlišči.

Priročnost prožnosti

Diskrecijska pravica SACEUR rešuje politični problem skoraj toliko kot vojaškega. Če Nato odločanje o tem, kdo bo kam poslal katere sisteme, prepusti vojaškim kanalom in ne objavi fiksnih nacionalnih kvot, se izogne javnemu sporu o prispevkih posameznih držav. Nemški kancler Friedrich Merz je izjavil, da je baltska varnost nemška varnost (Bundesregierung). Toda temu ni sledila nemška zaveza o stalnih kvotah za baltsko zračno obrambo, pomanjkanje ključnih sistemov pa takšne zaveze dodatno otežuje (DW).

Za prožno razporejanje obstaja tudi vojaški razlog: grožnje se lahko pojavijo na več krilih hkrati, redki sistemi pa ne morejo pokriti vseh. Toda analiza organizacije Friends of Europe o vrhu v Ankari opozarja na omejitev, ki je za odvračanje ključna: SACEUR lahko poveljuje le tistemu, kar mu vlade dajo na voljo, takrat, ko to sprostijo, in pod pogoji, ki jih same določijo (Friends of Europe). Ceno te nejasnosti nosijo baltski državljani, ki ne morejo preveriti zaupnih odločitev o tem, kam gredo redki sistemi zračne obrambe.

Baltske vlade so v Ankari dobile jasnejšo poveljniško verigo. Niso pa dobile javnega odgovora na osnovno vprašanje odvračanja: kaj točno bo zagotovljeno na terenu, preden se pojavi prvo sovražno letalo ali dron? Nato, SACEUR in države, ki prispevajo zmogljivosti, ta odgovor dolgujejo. Brez njega nadgradnja pomeni predvsem hitrejše ukaze silam, za katere nobena vlada javno ni zagotovila, da bodo tam tudi navzoče.