NATO postavil cilj 5 % za obrambo

Ko vseh 32 članic Nata podpiše isto zavezo, a si jo razlaga vsaka nekoliko drugače, številka pove manj kot način njenega izračuna. Na vrhu zavezništva v Ankari so se države dogovorile, da bodo do leta 2035 za obrambo namenjale 5 odstotkov BDP (NATO, Euronews). Izjava je bila soglasna. Dogovora o tem, kaj vse se sme šteti v ta cilj, pa ni bilo.

Zakaj ta številka sploh obstaja

Cilj ni nastal iz politične želje, temveč iz strateškega opozorila. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je pred vrhom jedro problema opisal neposredno: Združene države vse bolj načrtujejo tudi za spopade zunaj Evrope in so zmanjšale svoj prispevek k Natovemu modelu sil, torej načrtovalnemu orodju, s katerim zavezništvo usklajuje razpoložljive sile z ocenjenimi grožnjami. Evropske vlade morajo zato financirati zmogljivosti, za katere so dolgo predpostavljale, da jih bo zagotovil Washington.

Cilj petih odstotkov to vrzel pretvori v račun. Formula, določena na vrhu v Haagu leta 2025, predvideva 3,5 odstotka za osnovne vojaške izdatke in 1,5 odstotka za širšo obrambo in varnost. Ankara je dodala še zahtevo po nacionalnih načrtih, ki jih bo Nato lahko pregledoval, prvi večji pregled pa je predviden leta 2029. Odprto ostaja ključno vprašanje: kaj se zgodi, če država cilja ne doseže.

Tri države, tri razlage

Litva kaže, kako je videti politika, ki izhaja iz občutka neposredne ogroženosti. Predsednik Gitanas Nausėda je v Ankaro prišel z državo, ki za obrambo že namenja 5,38 odstotka BDP, hkrati pa je zahteval trdno ameriško zavezo k 5. členu, določbi pogodbe, po kateri napad na eno zaveznico pomeni napad na vse. Litovska vlada je dosegla tudi konkreten premik: preoblikovanje zračnega nadzora Baltika v misijo zračne obrambe. Razlika ni semantična. Zračni nadzor opazuje in prestreza; zračna obramba se pripravlja na odbijanje napada.

Španija je na nasprotnem koncu razprave. Premier Pedro Sánchez je javno zavrnil cilj petih odstotkov in trdil, da bi moral Nato presojati vojaške zmogljivosti, ne proračunskih odstotkov. Njegova vlada je Rutteju očitala, da poskuša pomiriti Trumpa, ter španske operativne prispevke predstavila kot zadostne. Takšno javno nasprotovanje daje drugim fiskalno omejenim zaveznicam uporabno formulo: podpisati skupno izjavo, nato pa izpodbijati njeno razlago.

Nemčija je vmes. Kancler Friedrich Merz je obljubil, da bo Nemčija do leta 2029 dosegla 3,5 odstotka BDP za osnovne obrambne izdatke. Berlin je poročal o rekordnih izdatkih v višini 124,7 mrd. evrov, oziroma 2,69 odstotka BDP, kar pomeni velik skok, a še vedno precejšen zaostanek za samim jedrom novega cilja. Nemški mediji so vrh razumeli kot resnično varnostno zagotovilo in hkrati kot vajo v upravljanju odnosa s Trumpom. Vrzel med proračunskimi postavkami in dejansko uporabnimi silami ostaja velika zaradi pomanjkljivosti Bundeswehra in kadrovskih težav.

Zaveza brez kazni

Francija odpira vprašanje, ki ga razprava o odstotkih pogosto obide. Le Monde je poročal, da se evropske vojske krepijo, vendar razpršeno in neusklajeno. Le Figaro je bil ostrejši: Evropa od Washingtona želi predvidljivost, ki je Washington ni pripravljen ponuditi. Več porabe znotraj Nata zato samo po sebi še ne zmanjšuje odvisnosti od Združenih držav.

Tudi 5. člen ni tako samodejen, kot pogosto zveni. Washingtonska pogodba določa, da vsaka zaveznica sprejme »ukrepe, ki se ji zdijo potrebni«, zato oblika in obseg odziva ostajata stvar nacionalnih odločitev. Ankara ni ustvarila mehanizma za uveljavljanje cilja petih odstotkov in ni določila kazni za države, ki načrtov ne bodo izpolnile. Rutte je vrh označil za »vrh izvedbe«. Leta 2029 bo jasno, ali so vlade kupile zmogljivosti ali le čas.