Pripis napadov zavira baltsko obrambo

Brezpilotni letalnik iz smeri ruske meje vstopi v latvijski zračni prostor. Natova lovska letala vzletijo iz Šiauliaia, litovske baze za varovanje zračnega prostora Baltika, in ga sestrelijo. Vojaška grožnja izgine v nekaj minutah. Politično vprašanje ostane: je šlo za nesrečo, za posledico elektronskega bojevanja, ki je letalniku zmedlo signal GPS, ali za namerno rusko preverjanje odziva?

Takšen potek dogodkov, o katerem je 8. junija poročal LRT, dobro pokaže pritisk, pod katerim je zdaj vzhodno krilo Nata. Poljske obveščevalne službe opozarjajo, da bi Rusija lahko pripravljala provokacije proti Poljski ali baltskim državam (The Guardian). Litovski obrambni minister je priznal, da prepoznavanje brezpilotnih letalnikov med letom ostaja težavno. Latvija ob celotni meji z Rusijo in Belorusijo namešča sisteme za boj proti brezpilotnikom (Sargs.lv). Vojaški odziv obstaja. Ranljivost je v političnem sistemu odločanja, ki mu mora slediti.

Razlika med prestrezanjem in opredelitvijo incidenta

Ustanovna pogodba Nata potegne dve črti. 4. člen vsaki zaveznici omogoča zahtevo po posvetovanjih, kadar se počuti ogroženo. 5. člen, določba o kolektivni obrambi, se nanaša na »oborožen napad«, vendar šele potem, ko se zaveznice strinjajo, da se je tak napad zgodil. Vsaka vlada nato sama odloči, kakšno ukrepanje šteje za potrebno, vključno z uporabo sile.

Operacije v sivem območju živijo prav med tema členoma. Nato si je pustil prostor, da tudi hibridne napade obravnava kot primere kolektivne obrambe: vrh v Varšavi leta 2016 je to izrecno zapisal, zaveznice pa so pozneje večkrat potrdile, da lahko niz sovražnih dejanj skupaj preseže prag. Toda zavezništvo se je namenoma izognilo vnaprej določenim rdečim črtam (Atlantic Council). Prerezani kabli, požigi, motnje z brezpilotniki: dokler se zaveznice ne dogovorijo o odgovornosti, ostajajo predvsem vprašanje nacionalnega kazenskega pregona in varnostnih služb.

Zato je pripis odgovornosti odločilno ozko grlo. Nekatere incidente z brezpilotniki v Baltiku so povezali z ruskim elektronskim bojevanjem, ki moti navigacijske sisteme, kar pomeni, da najtežji del ni prestrezanje letalnika, temveč dokazovanje namena. Nacionalne obveščevalne službe zberejo radarske sledi in podatke o signalih. Da bi iz tega nastal dokazni sklop, ki mu zaupajo vse zaveznice, pa morajo države deliti občutljive podatke, zgraditi politični primer in doseči soglasje v Severnoatlantskem svetu, najvišjem političnem organu Nata, v katerem sedi vseh 32 zaveznic. Vsak korak terja čas, nejasno zasnovan incident pa je narejen prav zato, da ga porabi.

Prednje sile odvračajo vojno, ne nejasnosti

Nemški odgovor je zvišanje cene vsakega ruskega preizkusa. Za novo brigado v Litvi je predvidenih približno 5.000 pripadnikov Bundeswehra, od katerih jih je okoli 1.800 že nameščenih, polna pripravljenost pa se pričakuje pozneje. Francija sodeluje z rotacijami v okviru varovanja zračnega prostora Baltika in ohranja sile v Estoniji (Ifri).

Takšne napotitve vsak incident takoj naredijo večnacionalen. Vendar nemški vojaki v Litvi sami ne odločajo o tem, ali se uporablja 5. člen. Litva mora najprej po svojem pravu opredeliti, kaj se je zgodilo. Nato zaveznice v Severnoatlantskem svetu odločijo, ali dejstva utemeljujejo kolektivni odziv (Oxford analysis). Provokacija, zasnovana tako, da ostane pod jasnim pragom oboroženega napada, prisili celotno verigo odločanja, da steče, preden lahko zavezništvo ukrepa skupaj.

Tveganje tempa znotraj zavezništva

Slovaška kaže, kako bi se lahko zavezništvo razrahljalo, ne da bi kdo formalno prelomil skupno linijo. Premier Robert Fico je napovedal, da slovaška delegacija na prihodnjem vrhu Nata ne bo imela mandata za dodatno vojaško ali finančno pomoč Ukrajini. Po močnem ruskem napadu blizu slovaške meje je bila vlada sprva tiho, odzvala se je šele po pritisku opozicije. Šef češke obveščevalne službe Michal Koudelka je opozoril, da je omejen napad na državo Nata, namenjen preizkusu odziva, verjetnejši od obsežnega napada.

Tveganje ni v tem, da bi Slovaška vložila veto na 5. člen. Večje tveganje je v urah med provokacijo in jasnostjo, ko vlade razpravljajo, ali gre za sabotažo, nesrečo ali oborožen napad. Rusija svoje operacije oblikuje prav za to okno: dejstva se premikajo hitreje, kot jih vlade lahko dokažejo in se o njih dogovorijo.

Natove prednje napotitve odvračajo konvencionalno vojno. Ali odvračajo tudi nejasne provokacije, ki jih zdaj obveščevalne službe ocenjujejo kot verjetnejše, pa je odvisno od nečesa, kar je težje zgraditi kot brigado: sposobnosti zavezništva, da odgovornost pripiše, incident opredeli in se o odzivu dogovori, preden politični trenutek mine.