NATO čaka prikrit jesenski preizkus

Ameriške obveščevalne službe po novem ocenjujejo, da bi Vladimir Putin lahko že jeseni 2026 preizkusil odzivnost ene od držav Nata. Scenariji segajo od kibernetskih napadov do omejenega kopenskega vdora (WSJ, CNN/KEYT). Kopenski vdor v oceni velja za najmanj verjetno možnost. Bistvo spremembe ni napoved vojne med Rusijo in Natom, temveč možnost, da bi Moskva pripravila dogodek, o katerem bi se dalo več dni prepirati: ali se je napad sploh zgodil, kdo stoji za njim in ali zadošča za skupni odziv zavezništva.

Pogodba deluje na soglasje, ne na avtopilota

Peti člen Severnoatlantske pogodbe, klavzula o kolektivni obrambi iz leta 1949, določa, da se oboroženi napad na eno zaveznico šteje za napad na vse. Ne sproži pa samodejnega vojaškega odziva (NATO). Vsaka vlada sama odloči, katere ukrepe bo sprejela.

Zavezništvo deluje po soglasju: članice se morajo dogovoriti, kaj se je zgodilo, kdo je odgovoren in ali je bil prag kolektivne obrambe presežen. Klasično invazijo je razmeroma lahko opredeliti. Kibernetski napad, ki ugasne baltsko elektroenergetsko omrežje, neoznačene osebe ob obmejnem objektu ali brezpilotniki, ki bi jih bilo mogoče razložiti kot ukrajinske zablodele izstrelke, pa odpirajo vprašanje pripisa odgovornosti, medtem ko Moskva opazuje razhajanja med zaveznicami.

Litva in Romunija to že živita

Litovski obrambni minister Robertas Kaunas je prejšnji teden dejal, da vojaška obveščevalna služba zaznava rusko preučevanje možnih provokacij v Baltiku, tudi z uporabo brezpilotnikov ukrajinske izdelave kot orodja za operacije pod lažno zastavo (LRT). Poudaril je, da ni ne odločitve ne datuma. Vilna je kljub temu napotila vojake za varovanje terminala za utekočinjeni zemeljski plin v Klaipėdi, elektroenergetskega stikališča LitPol Link in črpalne hidroelektrarne Kruonis ter Nato in Evropsko unijo pozvala h krepitvi zaščite kritične infrastrukture (Delfi).

Romunija kaže, kako so videti prve minute dvoumnega preizkusa v praksi. Med 24. in 26. julijem so romunske sile blizu ukrajinske meje sestrelile tri brezpilotnike. Obrambno ministrstvo je 2. avgusta približno 20 minut spremljalo cilj nad teritorialnimi vodami; delci so padli pri Peripravi, približno kilometer od meje (Libertatea, Digi24). Prebivalci Tulcee so prejeli opozorila, naj poiščejo zaklon. Letališče se je zaprlo. Še preden bi v Bruslju lahko začeli razpravljati o petem členu, je bila romunska veriga radarskega zaznavanja, civilnega obveščanja in vzleta lovcev F-16 že preizkušena pod pritiskom.

Finska je mirnejši konec istega spektra. Helsinki vztrajajo, da neposredne vojaške grožnje ni, in ocenjujejo, da bi Rusija za okrepitev sil ob finski meji potrebovala več let (Yle).

Kje bi se soglasje lahko zataknilo

Madžarska kaže, kako se lahko dvoumen incident spremeni v spor o razlagi, še preden postane vojaško vprašanje. Madžarsko poročanje o ameriški oceni se osredotoča na vprašanje, ali bi kibernetski napad ali sabotaža sploh politično štela za razlog za kolektivno obrambo (Portfolio). Vlada v Budimpešti ohranja pragmatične vezi z Moskvo, povezane z rusko nafto, plinom in jedrskim projektom Paks II (Blikk). To ne dokazuje, da bi Madžarska po jasnem oboroženem napadu blokirala peti člen. Toda energetska odvisnost in domača politična drža »ostanimo zunaj vojne« bi lahko upočasnili razpravo o pripisu odgovornosti prav pri takšnem nejasnem incidentu, kakršnega opisuje ameriško poročilo.

Spremenjena obveščevalna ocena ne napoveduje vojne z Natom. Potrjuje pa to, kar litovske napotitve za zaščito infrastrukture in romunska sestreljevanja brezpilotnikov kažejo že več tednov: Natovo jamstvo je odvisno od tega, ali lahko prestolnice dovolj hitro zaznajo incident, pripišejo odgovornost in sprejmejo odločitev, da pogodba še učinkuje. Vsaka zavezniška vlada bi morala jasno povedati, kateri kibernetski napad, sabotažo, napad z brezpilotnikom ali obmejni incident bi obravnavala kot oboroženi napad in kako hitro bi to tudi izrekla.