NATO krepi obrambo Baltika

Ruske sile so 9. julija na Čudskem jezeru, ki ga Estonija deli z Rusijo, izvedle nenapovedano strelsko vajo (ERR, Eurointegration). Nihče ni bil ranjen, meja ni bila prestopljena. A vaja je imela politično sporočilo: Moskva je tik pred zasedanjem zavezništva v Ankari preizkusila, ali je vzhodna meja Nata zavarovana z dejansko zmogljivostjo ali predvsem z vrhovnimi izjavami.

Pomembnejši od same vaje je širši premik v Natovi ureditvi zračne varnosti nad Baltikom. Zavezništvo svojo misijo Baltic Air Policing spreminja v ostrejšo držo zračne obrambe, z več pooblastili za ukrepanje proti sovražnim objektom (NATO Allied Air Command, Defence24). Dve desetletji je šlo predvsem za zračno patruljiranje: zavezniška letala so se izmenjevala v Estoniji, Latviji in Litvi ter prepoznavala, spremljala in po potrebi pospremila sumljiva letala. Nadgradnja spreminja vprašanje, kaj smejo ta letala storiti, ko se grožnja približa.

Kdo odloči in kako hitro

Po starem modelu je odziv na zračno grožnjo praviloma zahteval politično odobritev iz nacionalnih prestolnic. Nova ureditev več odločanja prenaša v Natovo vojaško poveljniško verigo, zlasti na SACEUR, vrhovnega poveljnika zavezniških sil v Evropi, in na zračne poveljnike pod njim (Grosswald, ERR). Namen je skrajšati odzivni čas. Litovski predsednik Gitanas Nausėda je spremembo predstavil kot neposreden odgovor na zračne grožnje iz Rusije in Belorusije (LRT).

Toda Nato ni suvereno vojno letalstvo. Letala, posadke in rakete še vedno zagotavljajo posamezne zaveznice. Vsaka država lahko določi pogoje, pod katerimi se smejo uporabljati njena letala in oborožitev; v Natovem jeziku so to nacionalne omejitve. Poveljniška veriga je zato na papirju jasnejša. Ali bo hitrejša tudi v praksi, je odvisno od tega, koliko manevrskega prostora bodo države dejansko prepustile poveljnikom.

Zakaj se majhni incidenti seštevajo

Dogodek na Čudskem jezeru ni bil osamljen. Litovski viri so poročali, da so Natovi lovci v enem tednu štirikrat vzleteli, da bi prestregli ruska letala (TV3). Vodja latvijske mejne straže je Latvijo označil za glavno tarčo beloruskih hibridnih operacij, ki združujejo migracijski pritisk, sabotaže in obveščevalno dejavnost (news.inbox.lv).

Vsak incident zase je omejen. Skupaj pa Nato potiskajo v neprijetno izbiro: vztrajati pri počasnem političnem potrjevanju ali vojaškim poveljnikom dati hitrejša pooblastila za ukrepanje. Rusiji ustrezata obe možnosti. Zamuda razkrije ranljivost; hitrejše delegiranje pa odpre vprašanje odgovornosti, če se poveljnik odloči prvi.

Vse zaveznice provokacij ne obravnavajo kot krize. Finske oblasti podpirajo odvračanje, vendar te vaje niso stopnjevale v širši incident (Yle). Poljski komentarji so opozorili pred straszenie wojną, strašenjem družbe z vojno, saj lahko pretirano napihovanje vsakega dogodka Moskvi prinese politično korist (Krytyka Polityczna). Estonska obveščevalna ocena pravi, da želi Rusija s takšno dejavnostjo prestrašiti zahodno javnost, pri čemer v Baltiku ne vidi znakov skorajšnjih vojaških priprav (Eurointegration).

Pravila, ki jih javnost ne vidi

Natova deklaracija z vrha v Ankari je integrirano zračno in raketno obrambo uvrstila med prednostne naloge (NATO). Toda natančna pravila ostajajo zaupna: kdaj sme pilot odpreti ogenj, po kakšnem standardu mora biti cilj prepoznan in kdo politično odgovarja za prvo uporabo sile. Pogodba o Evropski uniji nacionalno varnost prepušča izključno državam članicam (člen 4 PEU), zato Bruselj Natovih odločitev o zračni obrambi ne more nadzirati. Nacionalni parlamenti bi jih lahko, vendar jim zaupna narava pravil otežuje resen nadzor.

Nato se premika hitreje, hkrati pa je v javnih virih vse manj jasno, kdo lahko v baltski krizi prvi odobri uporabo sile. Na to vrzel v preglednosti bodo morala evropska zakonodajna telesa odgovoriti, preden bo o tem odločal naslednji incident.