Hormuške pristojbine dražijo zavarovanja

Skozi Hormuško ožino, ozki morski prehod med Iranom in Omanom, vsak dan potuje približno 20 milijonov sodov nafte. Trgi običajno spremljajo možnost zaprtja ožine. Tokrat je tveganje drugačno: ožina ostane odprta, vendar začne različnim ladjam zaračunavati različno politično ceno. Iran in Oman pripravljata načrt, po katerem bi plovila plačevala pristojbine za tranzit oziroma uporabo pomorskih storitev, pri čemer bi imele »prijateljske« države ugodnejšo obravnavo. Izvršljivega pravnega besedila še ni, ZDA pa načrtu nasprotujejo (Gulf News, prek Times of India). Toda trgi ne čakajo na končne dokumente. Negotovost v cene vračunajo takoj.

Kako politični predlog postane strošek ladijskega prevoza

Pot od zalivskega predloga do višjih evropskih vhodnih stroškov je postopna. Najprej zavarovalnice podražijo kritje posamezne plovbe. Nato ladjarji dodajo doplačila. Zatem uvozniki plačajo več za energijo in surovine. Proizvajalci z veliko porabo energije to občutijo še preden se pritisk pozna pri potrošnikih.

Ozko grlo je zavarovanje. Premije za vojno tveganje, torej dodatni znesek, ki ga zavarovalnice zaračunajo ladji ob vstopu v območje blizu konflikta, so z zanemarljivih ravni poskočile na približno 1–4 odstotke vrednosti ladijskega trupa za posamezen prehod. Pri polno naloženem tankerju to pomeni dodatnih 2–8 milijonov dolarjev za eno plovbo (DW). Pred zadnjim zaostrovanjem so se premije gibale okoli 0,05–0,25 odstotka (Khaleej Times, Corriere della Sera).

Še pomembnejša od same cene je poslovna blokada. West of England P&I Club, vzajemna zavarovalnica, ki krije odgovornost ladjarjev, je člane opozorila, da se lahko kritje za Hormuz kadar koli odpove ali na novo ovrednoti (West P&I). Ladja je lahko pravno prosta za plovbo, a poslovno brez zavarovalnega kritja. Zato iranski predlog učinkuje že pred morebitno pravno uveljavitvijo: režim prednostnega dostopa, ki »neprijateljska« plovila pušča v pravni negotovosti, zavarovalnicam ohranja povišano tveganje.

Evropa plačuje svetovno ceno

Evropa ni posebej močno neposredno odvisna od zalivske nafte in plina. Približno 84 odstotkov surove nafte, ki gre skozi Hormuz, konča v Aziji (EIA). Nemški utekočinjeni zemeljski plin, ki ga prevažajo tankerji in ga ob prihodu znova uplinijo, prihaja predvsem iz ZDA (t-online). Katar je v začetku leta 2026 zagotovil približno 6,6 odstotka uvoza utekočinjenega zemeljskega plina v EU (Trade Arabia).

Toda energija se kupuje po globalnih referenčnih cenah, ki jih uporabljajo kupci po svetu ne glede na izvor posameznega tovora. Če hormuško tveganje podraži nafto, namenjeno v Azijo, jo dražje plačajo tudi evropski kupci.

Nemčija že kaže to ranljivost. Destatis je poročal, da so se maja uvozne cene medletno zvišale za 6,8 odstotka, uvožena energija za 37,2 odstotka, gnojila in dušikove spojine pa za 31,4 odstotka (Destatis). To ne dokazuje, da je rast povzročil Hormuz, kaže pa, da je kanal odprt: nemška industrija že nosi pritisk uvoženih cen energije, vsako dodatno zalivsko tveganje pa ga okrepi. Nizozemska, ki je po podatkih CBS 77-odstotno odvisna od tuje energije, ima podobno izpostavljenost prek rotterdamskega rafinerijskega in bunkerskega kompleksa, kjer se z gorivom oskrbujejo ladje (CBS). Nizozemski poslanci so razvoj v Hormuzu že povezali s stroški gnojil (Tweede Kamer).

Kdo pridobi in kdo izgubi

Veliki ladjarji imajo od negotovosti korist. Analiza BIMCO ugotavlja, da negotovost okoli Hormuza podpira višje voznine (Cyprus Shipping News). Maersk je v Zalivu nadaljeval poslovanje, analitiki pa so zaostrovanje označili kot kratkoročno ugodno za dobičke prevoznikov (BT).

Na drugi strani so energetsko intenzivni proizvajalci, manjši uvozniki, ki jih prizadenejo izredna doplačila od 300 do 7.200 dolarjev na zabojnik tudi za tovor, ki je že na poti, ter podjetja, odvisna od gnojil in kemičnih surovin. Raziskava nizozemske centralne banke DNB uvožene cene energije opredeljuje kot osrednji kratkoročni inflacijski dejavnik v euroobmočju, Evropska centralna banka pa opozarja, da se energetski šoki še vedno prenašajo v stroške prevoza, hrane in industrije (DNB, ECB).

Največja neznanka je skladnost s sankcijami. Če bi se pristojbina plačevala prek sankcioniranih iranskih subjektov, bi vsako podjetje, ki plača, tvegalo ameriške sekundarne sankcije, torej kazni, ki jih Washington nalaga neameriškim podjetjem zaradi poslovanja s sankcioniranimi stranmi (OFAC). Neplačilo lahko pomeni zamudo ali izgubo zavarovalnega kritja. Ni še preizkušeno, ali bi Oman lahko zagotovil resnično pravno zaščito. Zavarovalnice pa imajo svoje roke in postopke presoje, ki niso odvisni od diplomatskih izjav (LMA). Ožina je odprta. Spreminjajo se pogoji prehoda.