Nikozija zavrača turški dve državi

Predsednik Nikos Hristodulidis je 52. obletnico turškega vojaškega posredovanja izkoristil za tri jasna sporočila: Ciper ostaja ena republika, rešitev dveh držav ne pride v poštev, prav tako ne »prikrita konfederacija«, v kateri bi zvezna oznaka zakrivala dve suvereni vladi (Euronews FR, Philenews). Ta stališča ne zadevajo samo otoka. Določajo zgornjo mejo celotnega odnosa med Evropsko unijo in Turčijo, ker ima Ciper dovolj institucionalne moči, da jo tam tudi zadrži.

Ena država članica, dve vrsti zapore

Evropska unija Republiko Ciper obravnava kot državo članico za celoten otok. Na severu, ki je pod turškim nadzorom, se pravo EU večinoma ne uporablja do ponovne združitve; to določa Protokol št. 10 k pristopni pogodbi (Protocol No 10).

Nikoziji to daje neposreden veto pri vseh odločitvah EU, ki zahtevajo soglasje vseh držav članic. Sem sodijo turška pristopna pogajanja, skupna zunanjepolitična stališča in dostop do obrambnega sodelovanja (TEU Article 24). Ciper lahko vsako od teh odločitev blokira sam.

Pri drugih vprašanjih, denimo posodobitvi carinske unije ali vizumski liberalizaciji, Ciper nima formalnega veta. Vendar Evropski svet, v katerem voditelji držav in vlad določajo politično smer Unije, deluje s soglasjem, zato lahko nasprotovanje ene vlade prepreči, da bi zadeva sploh prišla na mizo (TEU Article 15). Voditelji redko znova odprejo dosje, ko ena prestolnica jasno pove, da ga ne bo sprejela.

Dosedanja praksa to potrjuje. Svet je leta 2018 zamrznil pristopna poglavja in delo na carinski uniji (Council, June 2018). Leto pozneje je po turškem vrtanju v ciprskih vodah prekinil dialog na visoki ravni in zmanjšal sredstva predpristopne pomoči (Council, July 2019). Turčija je julija dobila le omejen dogovor o carinskem sodelovanju, ne pa posodobitve carinske unije, vizumske poti ali dostopa do obrambnih ureditev, ki si jih želi Ankara (DG TAXUD).

Pariz podpira zaporo, Berlin išče obvoz

Francija Ciper obravnava kot preizkus suverenosti. Francoska veleposlanica v Nikoziji je govorila o »nenavadno močnem« obrambnem partnerstvu in poudarila, da mora vsaka rešitev slediti okviru Združenih narodov: bizonalni, bikomunalni federaciji z eno samo suverenostjo (French Embassy Cyprus). Pariz ne vidi razloga, da bi sodelovanje s Turčijo ločil od napredka pri ciprskem vprašanju (Euronews FR).

Nemčija vleče v drugo smer. Berlin priznava Republiko Ciper kot edino legitimno vlado (German Foreign Ministry), hkrati pa želi z Ankaro sodelovati pri migracijah, energetiki in obrambi v okviru Nata, ne da bi čakal na rešitev ciprskega spora (Eurotopics).

Italija je med njima. Komisija je 13. julija italijanskega podpredsednika Raffaeleja Fitta imenovala za posebnega predstavnika za Ciper, z nalogo podpreti mirovni proces pod okriljem Združenih narodov in skrbeti, da bo morebitna rešitev skladna s pravom EU (EUAlive, Formiche). Turčija je imenovanje takoj zavrnila. Turško zunanje ministrstvo je sporočilo, da je EU izgubila nepristranskost, ko je Ciper postal članica Unije, in vztrajalo, da rešitev zahteva dve suvereni državi na enakopravni podlagi (Turkish MFA). Oblasti turških Ciprčanov so njegovo vlogo označile za nelegitimno (Euractiv).

Kaj lahko odklene Guterresev obisk in česa ne

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres bo Ciper obiskal med 27. in 29. julijem. Formalni mediacijski mandat ima njegova odposlanka María Angela Holguín (DW). Fitto ju ne more nadomestiti. Njegova vloga postane pomembna šele, če se diplomacija premakne, saj bi Komisija takrat potrebovala politično osebo za pravno in institucionalno delo, ki bi ga sprožila vsaka rešitev.

Dokument, ki ga je po poročanju ciprskih medijev sprejelo vseh 27 držav članic, pravi, da EU »pripisuje poseben pomen« ponovnemu zagonu pogovorov o Cipru kot koraku k okrepitvi sodelovanja med EU in Turčijo (CNA, Politis). To še ni formalni pogoj. Toda praksa od leta 2018 je dosledna: pristopanje in obramba sta trdi zapori, pri katerih ima Ciper pogodbeni veto, carinski in vizumski dosjeji pa politični zapori, pri katerih Ciper odloča, ali bodo voditelji sploh odprli vrata. Spor o suverenosti, ki zadeva manj kot milijon ljudi, še naprej določa meje odnosa EU z 85-milijonsko zaveznico v Natu. Hristodulidisov obletnični govor Ankari in Berlinu sporoča, da se ta meja ni premaknila.