Devet uredb 12. junija spreminja meje EU

12. junija bo devet zavezujočih uredb v vseh 27 državah članicah nadomestilo razdrobljeni azilni sistem EU. Razpoke so vidne še pred začetkom. Do konca maja je tehnične priprave končalo le 11 od 27 držav, izvršilna orodja Evropske komisije pa rezultate praviloma prinesejo šele po letih. Najambicioznejša evropska migracijska reforma po dublinskem sistemu, ki je prvi državi prihoda nalagal obravnavo prošnje za azil, se tako začenja v razmerah, v katerih države na zunanjih mejah že ubirajo vsaka svojo pot.

Pakt poskuša popraviti temeljno slabost Dublina: Grčija, Italija in Španija so skoraj same nosile breme obravnave prihodov. Novi solidarnostni mehanizem od Unije zahteva najmanj 30.000 letnih mest za premestitve in 600 mio. evrov letnih prispevkov (Verfassungsblog). Države, ki ne želijo sprejeti premeščenih prosilcev za azil, lahko namesto tega plačajo 20.000 evrov na osebo. To je vgrajena možnost izstopa. Svet EU, v katerem nacionalni ministri oblikujejo politične odločitve, je za prvih šest mesecev te cilje že močno znižal, manj kot polovica mest pa ima trdne nacionalne zaveze.

Štiri države, štiri različice istega zakona

Italija je pakt predstavila kot potrditev svoje politike. Notranji minister Piantedosi ga je označil za »kopernikanski preobrat« in zatrdil, da so centri za obravnavo v Albaniji napovedali paktove »centre za vračanje«. Italijansko sodišče je februarja odločilo, da so bile te premestitve nezakonite. Vladni izvedbeni načrt, ki je ostal zaupen, dokler ni sodišče TAR Lazio marca odredilo njegove objave, je razkril objekte, ki bi se »lahko zgradili«, in strošek, ocenjen na več kot 2 mrd. evrov v petih letih.

Nemčija je šla dlje, kot zahteva pakt. Berlinski izvedbeni zakon uvaja »centre za sekundarne migracije«, ki omogočajo pridržanje do 24 mesecev in nočno omejitev gibanja za družine z otroki. Notranji minister Dobrindt hkrati vztraja pri nadzoru na notranjih schengenskih mejah do septembra, ker naj zunanje meje EU še ne bi bile dovolj varne. Evropska komisija je to utemeljitev 9. junija zavrnila.

Poljska se je odločila za selektivno skladnost. Namestnik notranjega ministra Duszczyk je dejal, da Varšava »ne bo izvajala vseh določb«, pri čemer iz varnostnih razlogov zavrača mejno infrastrukturo in obravnavo azilnih prošenj na meji z Belorusijo. Poljska je od marca 2025 sedemkrat začasno ustavila sprejemanje prošenj za azil na tej meji in ima solidarnostno izjemo, ki ji jo je odobril Svet EU in se izteče decembra 2026.

Grčija je izvedbeni zakon sprejela 9. junija, pri čemer je zanj glasovala samo vladajoča Nova demokracija. Na papirju zakonodaja sledi minimalnim zahtevam EU. Dejanska vrzel je drugje: Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi, ki je postala dokončna julija 2025, potrdilo »sistematično prakso vračanja čez mejo«. Evropski svet za begunce in izgnance je samo lani dokumentiral več kot 80.000 nezakonitih vračanj na mejah EU. Nadzor po paktu zajema le formalne centre za varnostno preverjanje, ne pa tudi »zelenih in modrih meja«, kjer se takšna vračanja dejansko dogajajo.

Ko država preprosto reče ne

Edino orodje Evropske komisije proti odprtemu nespoštovanju pravil je postopek za ugotavljanje kršitev pred Sodiščem Evropske unije, najvišjim sodiščem EU. Tak postopek traja leta. Ko je Sodišče EU junija 2024 Madžarski naložilo globo 200 mio. evrov in dodatni milijon evrov na dan zaradi neupoštevanja azilne sodbe iz leta 2020, je Komisija denar izterjala z odbitki od plačil EU Budimpešti. Mehanizem deluje, vendar pride dolgo po kršitvi. Madžarski premier Magyar je že napovedal, da Budimpešta »ne bo plačevala glob«.

Prvi formalni pregled skladnosti bo 12. julija. Solidarnostni sklad se še nikoli ni preizkusil v praksi. Španski notranji minister je spremljevalno uredbo o vračanju označil za »nesorazmerno in v nasprotju z vrednotami EU«, čeprav njegova leva vlada podpira širši okvir. Pravo bo od četrtka zavezovalo vseh 27 držav. Kaj se bo zgodilo na mejah, bo odvisno od izvršilnega sistema, ki polne hitrosti ne bo dosegel še več let.