Norveška v francoski jedrski mreži

Norveška je tri četrt stoletja svojo varnost gradila na previdni formuli: članstvo v Natu, zanašanje na Združene države in brez jedrskega orožja na norveških tleh. Premier Jonas Gahr Støre je 27. maja v Parizu podpisal sporazum iz Narvika, s katerim se Norveška povezuje s francoskim konceptom »dissuasion avancée«, naprej pomaknjenega jedrskega odvračanja, in s tem tiho spreminja vse tri elemente dosedanje politike (Le Figaro, ABCnyheter). Norveška je deveta država, ki se je pridružila okviru, in prva Natova zaveznica zunaj EU brez lastnega jedrskega orožja.

Posvetovanje, ne poveljevanje

Francoski koncept ne pomeni, da bi Pariz jedrske bojne glave prepustil skupnemu poveljevanju. Francija ohranja popoln nadzor nad arzenalom, sama določa morebitne cilje, odločitev o uporabi pa ostaja izključno v rokah francoskega predsednika (Hudson Institute). Partnerji dobijo predvsem dostop do posvetovanja: dvostranske skupine za razpravo o doktrini, opazovalno udeležbo na francoskih jedrskih vajah in možnost, da bi se letala Rafale, sposobna nositi jedrsko orožje, v krizi začasno namestila na njihovem ozemlju (IFRI).

Analitičarka inštituta IFRI Héloïse Fayet je ureditev opisala kot »usklajevanje, ne jedrski dežnik« (Le Progrès). V obstoječi Natovi jedrski delitvi ZDA fizično hranijo gravitacijske bombe B61 v petih zavezniških državah in usposabljajo njihove pilote za morebitno uporabo. Francija ponuja pogovore, vaje in strateško dvoumnost: dovolj za signal Moskvi, ne pa za zagotovljen operativni odgovor.

Ameriški umik je spremenil računico

Norveška odločitev je sledila ostremu ameriškemu zmanjšanju prisotnosti v začetku maja, ko je Pentagon odpovedal rotacijo brigadne bojne skupine na Poljsko, iz Nemčije umaknil približno 5.000 vojakov in zamrznil namestitev raket tomahawk na nemških tleh (El País). Støre je sporazum predstavil kot dopolnilo Natu, hkrati pa priznal, da je »že dolgo pred Trumpom veljalo, da mora Evropa plačati več in pametneje vlagati« (RBC Ukraine).

Norveška geografija daje odločitvi posebno težo. Država nadzoruje vzhodni dostop do vrzeli GIUK, pomorskega ozkega grla med Grenlandijo, Islandijo in Združenim kraljestvom, skozi katero morajo ruske podmornice, če želijo doseči Atlantik. »Pomemben del ruskega jedrskega arzenala je na skrajnem severu, nekaj kilometrov od norveške meje,« je Støre povedal novinarjem (Infobae). Za Francijo Norveška odpira arktično razsežnost, ki je v francosko-britanskem okviru iz Lancaster Housea ni bilo.

Igra na dveh klavirjih

Norveški pristop potrjuje vzorec, ki ga je vzpostavila Poljska kot prva podpisnica okvira: hkratno zavarovanje pri Washingtonu in Parizu. Poljski strategi temu pravijo »granie na dwóch fortepianach«, igranje na dveh klavirjih. Ameriško zavezništvo ostaja glavno varnostno jamstvo, evropska jedrska povezava pa postaja rezervna možnost. Francosko odvračanje zato ni zamenjava za ameriške zaveze, temveč zavarovanje pred njihovim nadaljnjim tanjšanjem.

V treh mesecih se je pridružilo devet držav. Toda Francija ima približno 290 jedrskih bojnih glav, Rusija po ocenah 5.580 (IFRI). Ta nesorazmerje omejuje, kako daleč bi lahko kateri koli francoski predsednik realno razširil jedrsko zaščito. Države se pridružujejo predvsem političnemu signalu, da Evropa gradi drugo jedrsko odločevalsko središče. Operativno jamstvo za tem signalom ostaja šibko.

Vprašanje verodostojnosti najbolj jasno kaže Finska, država z najdaljšo kopensko mejo med EU in Rusijo. Helsinki ostajajo zunaj francoskega okvira in poglabljajo dvostranske vezi z Washingtonom. Finski uradniki pravijo, da jih okvir »zanima«, vendar se jim »ne mudi«, kar je vljudna razvrstitev ameriškega jamstva pred francoskega, čeprav se zanesljivost ZDA krha.

Na Norveškem je odločitev ostro razdelila politiko. Socialistična levica (SV), ki podpira Størejevo manjšinsko vlado, jo je označila za »zgodovinsko napako«, voditeljica konservativcev Ine Eriksen Søreide pa jo je podprla kot dopolnilo Natu (ABCnyheter). Støre je sporazum podpisal kot izvršilni akt; Storting, norveški parlament, o njem ni glasoval. Ali bi sporazum po ustavi zahteval formalno ratifikacijo, ostaja odprto vprašanje (CSIS).

Vrzel v verodostojnosti

Celotno besedilo sporazuma iz Narvika ni objavljeno. Obseg »vnaprejšnjega nameščanja opreme« ostaja v pravni sivini glede na norveško deklaracijo iz leta 1957, ki prepoveduje jedrsko orožje v mirnem času; Støre je to prepoved potrdil isti dan, ko je podpisal sporazum. Javne ameriške podpore francoskemu okviru ni, brez nje pa se odvračalna vrednost proti Moskvi deloma zmanjša (Hudson Institute). Tudi Francija ni sprejela samodejne zaveze. Ali bi Pariz tvegal jedrski povračilni napad na francoska tla zaradi obrambe Osla, je po slovesnosti v Elizejski palači enako neodgovorljivo vprašanje, kot je bilo pred njo.