Nafta pri $97 prazni evropske rezerve

Nafta je pri 97 dolarjih za sod. Inflacija v euroobmočju je najvišja po septembru 2023. Strateške naftne rezerve se približujejo zakonskemu minimumu. Tri mesece po začetku vojne med Iranom in ZDA, ki duši Hormuško ožino, skozi katero potuje približno petina svetovne nafte, evropske vlade porabljajo milijarde, da bi ublažile udarec. Evropska unija pa nima sedeža pri pogajanjih, ki bi lahko krizo končala.

Kdo plačuje in kako

Škoda se po Evropi širi neenakomerno, zato vsaka vlada sestavlja svoj odgovor. Poljska je DDV na gorivo znižala na 8 odstotkov in rast cen omejila na 8,8 odstotka medletno, medtem ko je povprečje EU 20,8 odstotka. Francija je ubrala bolj ciljno pot: subvencije za prevoznike, kmete in dnevne migrante z nizkimi dohodki, pri čemer je 130 mio. evrov že porabila, skupni strošek pa ocenjuje na 4 do 6 mrd. evrov. Nemčija in Italija sta izbrali manj natančna orodja. Berlin je znižal davke na gorivo v svežnju, vrednem 1,6 mrd. evrov, Rim pa ocenjuje, da povprečna družina zaradi goriva, elektrike, hrane in plastike plačuje več sto evrov več na leto.

To je razdrobljena nacionalna poraba proti skupnemu dobavnemu šoku. Marca je Mednarodna agencija za energijo uskladila največje sproščanje zalog doslej: 400 mio. sodov v 32 državah, pri čemer so države EU prispevale približno 92 mio. sodov. Do začetka maja je na trg prišlo le 164 mio. sodov. Agencija opozarja, da bi lahko ob sedanji hitrosti črpanja zaloge dosegle kritično nizko raven še pred poletnim vrhom povpraševanja. Pravo EU od držav članic zahteva rezerve v višini 90 dni neto uvoza. Več držav tvega, da bo ta prag prebilo v nekaj tednih.

Pomorski odziv po sili razmer

Evropske mornarice se premikajo počasi, pogojno in zunaj poveljstva Nata. Francija je v Arabsko morje poslala letalonosilko Charles de Gaulle s približno 20 lovci Rafale. Nemčija pošilja minolovca Fulda skozi Sueški prekop; prispel naj bi v dveh do treh tednih. Italija načrtuje štiri plovila. Po poročanju vz.lt je litovski parlament z 78 glasovi proti 7 odobril napotitev do 40 vojakov za razminiranje. Okvir je francosko-britanska ad hoc koalicija, ne operacija EU ali Nata.

EU ima svojo pomorsko misijo, operacijo ASPIDES, ki jo je leta 2024 vzpostavila za zaščito ladijskega prometa v Rdečem morju. Visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas je predlagala širitev na Hormuško ožino in dejala, da mandat to že omogoča s spremembo operativnega načrta. Razminiranje pa bi zahtevalo formalno odločitev Sveta EU, torej soglasje vseh 27 vlad. Iran je Evropo posvaril pred pošiljanjem vojaških ladij v ožino.

Pakistan posreduje, Evropa plačuje

Kallas je bila na majskem zasedanju Sveta za zunanje zadeve, kjer se mesečno srečujejo zunanji ministri EU, neposredna: »Gre za ZDA in Iran, pri čemer res ne sprejemata nobenega posredovanja. Nad obema nimamo veliko vzvodov.«

Posreduje Pakistan, ne Francija, Nemčija ali Združeno kraljestvo, čeprav so bile te tri evropske države podpisnice iranskega jedrskega dogovora iz leta 2015. Aprilsko premirje, ki ga je izposloval Pakistan, se je skrčilo v to, kar je Trump opisal kot streljanje »na bolj zmeren način«. ZDA so 6. junija napadle iranski radar na otoku Kešm, Iran pa je izstrelil sedem balističnih raket na ameriški oporišči v Kuvajtu in Bahrajnu. Nekaj ur pozneje je Trump novinarjem dejal, da se razmere »izboljšujejo«.

Energetski šok krha tudi podnebne zaveze. Nemčija, Francija, Estonija in Španija so pritiskale na Evropsko komisijo, naj zmanjša pritisk trga ogljika na težko industrijo, ter zahtevale daljša prehodna obdobja za brezplačne emisijske kupone v sistemu trgovanja z emisijami, evropskem mehanizmu omejevanja in trgovanja z ogljikom. Komisija bo revizijo sistema predstavila 15. julija. Energetsko intenzivne panoge imajo zdaj najmočnejši argument v zadnjih letih za počasnejše razogljičenje.

Evropa nosi polno gospodarsko težo blokade Hormuške ožine, medtem ko odločilna spremenljivka, ki določa njen konec, dogovor med Washingtonom in Teheranom, ostaja povsem zunaj evropskega nadzora.