Cenejša nafta znižala inflacijo

Inflacija v euroobmočju se je junija znižala na 2,8 odstotka, potem ko je bila maja pri 3,2 odstotka. Padec je bil večji, kot so pričakovali napovedovalci (Eurostat, Irish Times). Glavni razlog je nafta: cena severnomorske nafte brent se je z vojnih vrhov nad 120 dolarji za sod spustila na približno 73 dolarjev (tagesschau).

Evropska centralna banka, ki določa obrestne mere za 20 držav z eurom, tega kljub temu ne bere kot prelomnice. Inflacija v storitvah je še vedno pri 3,2 odstotka, osnovna inflacija, ki iz izračuna izloči nihajoče cene energije in hrane, pri 2,4 odstotka, predsednik Bundesbank Joachim Nagel pa opozarja, da je energetski šok »še vedno v sistemu« (CNBC, ECB Economic Bulletin). Neposredni naftni pritisk popušča. Za ECB je pomembnejše vprašanje, ali bodo posledice šoka v plačah, storitvah in hrani inflacijo držale nad njenim 2-odstotnim ciljem še do leta 2027.

Kako naftni šok postane plačni problem

Mehanizem je razmeroma preprost. Ko se energija podraži, podjetjem zrastejo stroški goriva, prevoza in vhodnih surovin. Del teh stroškov prenesejo na kupce. Delavci ob padcu kupne moči zahtevajo višje plače. Ker so storitve, od gostinstva in zdravstva do frizerskih salonov, delovno intenzivne, se rast plač hitro prelije v cene storitev.

Predsednica ECB Christine Lagarde je v Evropskem parlamentu opozorila, da stroški energije pritiskajo na realne dohodke in da so se kratkoročna inflacijska pričakovanja dvignila »precej nad predvojno raven«, medtem ko dolgoročna ostajajo blizu dveh odstotkov (BIS/Lagarde).

Junijske projekcije ECB pokažejo zadrego v številkah. Inflacija naj bi letos v povprečju znašala 3,0 odstotka, leta 2027 2,3 odstotka, cilj dveh odstotkov pa naj bi dosegla šele leta 2028. Napoved rasti za leto 2026 so znižali z marčnih 0,9 odstotka na 0,8 odstotka (ECB projections). Cene so še previsoke za hitro zniževanje obrestnih mer, rast pa prešibka, da bi gospodarstvo višje stroške zlahka preneslo.

Štiri države, štirje kanali

Povprečje euroobmočja zakrije zelo različne nacionalne pritiske.

Nemčija kaže industrijsko plat težave. Nova naročila v predelovalnih dejavnostih so se mesečno zmanjšala za 3,8 odstotka, skupna inflacija pa se je znižala na 2,3 odstotka. Toda cene storitev so še vedno rasle za 3,1 odstotka (DIW, tagesschau). Tovarne so šibke, vsakodnevni izdatki gospodinjstev pa se še naprej dražijo.

Italija odstopa od vzorca trdovratne osnovne inflacije. Ta se je znižala na 1,6 odstotka, medtem ko so k skupni inflaciji največ prispevale nepredelane živilske dobrine z 4,5-odstotno rastjo cen (ISTAT). Prava italijanska ranljivost je javni dolg: zadolženost države pri 137,1 odstotka BDP pomeni, da daljše obdobje višjih obrestnih mer ECB neposredno podraži refinanciranje države (ECB Economic Bulletin). Vsak mesec višjih obrestnih mer Rimu zvišuje stroške, ožji fiskalni prostor pa se nato preliva v kreditne pogoje za podjetja in gospodinjstva.

Španija čuti predvsem prehranski kanal. Junijska inflacija je dosegla 3,2 odstotka, osnovna inflacija pa 2,9 odstotka, obe nad povprečjem euroobmočja (DSN/INE). Madrid je odgovoril z 300-milijonskim izrednim svežnjem za kmete in ribiče, ki jih bremenijo stroški dizla in gnojil (MAPA). Vročinski valovi in tveganja, povezana z El Niñom, bi lahko cene hrane dodatno potisnili navzgor, čeprav tega za leto 2026 še ni količinsko ovrednotila nobena institucija (EEA).

Belgija ima najbolj samodejen prenos v plače. Njen sistem indeksacije ob preseženem cenovnem pragu za 2 odstotka zviša plače v javnem sektorju, pokojnine in socialne prejemke; sprožitev tega mehanizma je predvidena za september (Bureau fédéral du Plan, 21news). To varuje delavce z indeksiranimi dohodki. Hkrati pa višje stroške dlje časa zadržuje v gospodarstvu.

Kdo dejansko plača

Razlike med državami pokažejo, kdo nosi breme. V Belgiji so delavci z indeksiranimi plačami bolje zaščiteni, strošek pa prevzamejo delodajalci in proračun. V Italiji plačujejo država in posojilojemalci, ker je refinanciranje dražje. V Španiji so kmetje in kupci hrane stisnjeni z obeh strani. V vseh štirih državah največ izgubijo revnejša gospodinjstva, saj večji delež dohodka porabijo za hrano in energijo, prav ti kategoriji pa ostajata med najdražjimi.

Skupna inflacija se giblje v pravo smer. Toda ECB ima manj prostora za zniževanje obrestnih mer, kot nakazuje številka 2,8 odstotka. Po njenih lastnih projekcijah se odmev energetskega šoka v plačah, storitvah in hrani ne bo izpel pred letom 2028.