Pariz in Berlin opustila FCAS

Evropski projekti bojnih letal redko propadejo zato, ker inženirji ne bi znali izdelati letala. Pogosteje jih ustavijo vprašanja nacionalnega nadzora, tekmovanje med podjetji in delitev industrijskega dela. Prelom v francosko-nemško-španskem programu FCAS je zato pomemben predvsem zato, ker Evropa še vedno nima zanesljivega načina, kako odločiti, kdo vodi, kdo nadzoruje tehnologijo in kdo plača ceno, ko se sodelovanje zalomi.

FCAS naj bi povezal novo bojno letalo, drone in skupno digitalno omrežje, pri čemer bi Rafale in Eurofighter postopoma zamenjal širši bojni sistem, kot ga je opisala Tagesschau. Pariz in Berlin sta zdaj priznala neuspeh pri jedru programa, potem ko se Dassault in Airbus nista mogla dogovoriti, kdo bi dejansko vodil razvoj letala.

Boj za vodenje

Spor ni bil samo tehničen. Dassault je zahteval resnično vlogo glavnega izvajalca pri letalu, medtem ko sta Airbus Nemčija in Airbus Španija zagovarjala ureditev, ki bi zaščitila njuni industrijski vlogi. Takšno razpoko je popisal Opex360. Francoski predstavniki so hkrati hoteli obdržati nadzor nad jedrom letala in tehnologijami, povezanimi s francoskimi vojaškimi potrebami, medtem ko je Public Sénat pokazal, kako zgodaj so partnerji začeli vleči vsak v svojo smer.

Berlin poskuša neuspeh zdaj spremeniti v pogajalski vzvod. Airbus in več nemških partnerjev so predstavili Team Gen 6 kot industrijsko alternativo, vendar to še ni financiran državni program. Nemčija še vedno tehta med dodatnimi letali F-35, drugo mednarodno potjo ali močnejšo evropsko možnostjo pod vodstvom Airbusa, kot je poročal Zeit.

Industrija lahko govori o evropski poti, vendar vlade odločijo, ali ji sledita denar in vojaška doktrina. Španija je pri tem posebej izpostavljena, ker so njena podjetja v FCAS že vložila politični in tehnični kapital. Indra, Airbus, GMV, Oesia, ITP Aero in Sener opozarjajo, da si ne morejo več privoščiti izgubljanja časa in že zbranih zmogljivosti, kot je poročal El Mundo. Madrid se še ni javno zavezal nadomestnemu programu pod nemškim vodstvom.

Bruselj lahko plača, ne more pa ukazovati

Institucionalni okvir Evropske unije ne doseže jedra spora. Obrambna agenda Evropske komisije, pravila o skupnem javnem naročanju in pogajalsko izhodišče Evropskega parlamenta za program evropske obrambne industrije EDIP lahko nagrajujejo sodelovanje. Franciji, Nemčiji ali Španiji pa ne morejo naložiti, katero podjetje bo vodilo strateški oborožitveni sistem.

To je evropski nauk primera FCAS. Bruselj lahko subvencionira sodelovanje, ne more pa upravljati sporov o suverenosti znotraj najobčutljivejših obrambnih projektov na celini. FCAS se je zlomil tam, kjer je »evropsko« prenehalo biti geslo in postalo vprašanje nadzora.

Alternative pridobivajo težo

Prekinitev takoj povečuje vrednost Saaba, ker ima Švedska še vedno živ ekosistem za razvoj bojnih letal. Airbus se je o pogovorih s Saabom zanimal najmanj šest mesecev, je poročal Reuters prek Global Banking & Finance. Večjo pogajalsko težo dobiva tudi italijanski krog okoli programa GCAP, ker mora Nemčija zdaj primerjati možnosti, namesto da bi zgolj popravljala FCAS.

Poljska in vzhodno krilo bosta razpravo presojala skozi dobavne roke, združljivost z Natom in hitrost. Varšava je že sklenila pogodbo za 32 letal F-35, poljsko vojaško načrtovanje pa se za obdobje 2025-2039 odkrito nagiba k dodatnim nakupom. Za te vlade FCAS nikoli ni bil kratkoročni odgovor na vprašanje odvračanja. Njegov neuspeh kljub temu slabi trditev, da lahko evropska industrija pravočasno zagotovi skupne zmogljivosti.

Manjše države strošek vidijo še z manj vpliva. Belgijski premier Bart De Wever je ustavitev označil za »čisto neumnost«, belgijska podjetja pa so od načrtovanih 68 mio. evrov prejela le 10 do 20 mio. evrov. Prav v tem nesorazmerju je bistvo: države zunaj industrijskega jedra lahko podpirajo strateško avtonomijo, ne morejo pa prisiliti ključnih akterjev, da jo tudi uresničijo.

Odprta vprašanja so politična. Bo Nemčija Team Gen 6 spremenila v državno podprt program ali bo še naprej nihala med F-35, GCAP, Saabom in Airbusom? Bo Španija sledila Berlinu, se pogajala s Parizom ali si pustila manevrski prostor? Lahko Francija obdrži skupne elemente oblaka, hkrati pa nadzor nad letalom? FCAS Evropi zapušča isto nerešeno vprašanje, s katerim se je začel: ko voditelji obljubijo skupno zmogljivost, kdo na koncu odloča?