Digitalni evro brez osnovnih provizij

Digitalno gotovino je najlažje prodati kot udobje za uporabnike. Po poročanju Il Fatto Quotidiano naj bi osnutek Evropskega parlamenta osnovne storitve digitalnega eura določil kot brezplačne, dostop razširil tudi na ljudi brez bančnih računov in omejil samodejno izključevanje zaradi sankcij tretjih držav. V ozadju ni le lažje plačevanje, temveč projekt monetarne suverenosti: Evropa želi javni plačilni sistem, ki mu uporabniki zaupajo, ga zasebna podjetja ponujajo, stroške pa nosi nekdo drug.

Osnutek razkriva politično kupčijo, na kateri stoji digitalni euro. Predlog Evropske komisije je postavil pravno ogrodje za novo javno obliko digitalnega denarja, parlamentarni postopkovni spis pa kaže, da je besedilo še vedno predmet pogajanj. Politična privlačnost projekta je nadzor nad osnovno storitvijo, ki je danes močno odvisna od bank, kartičnih shem, digitalnih denarnic in neevropskih omrežij.

Digitalna gotovina spreminja nadzor nad plačili

Javni denar že obstaja v obliki gotovine. Digitalni euro bi to javno jamstvo prenesel v telefone, kartice in spletna plačila. Evropska centralna banka v gradivih za Nemčijo in Francijo ponavlja, da bi obstajal ob gotovini, ne namesto nje (ECB Nemčija, ECB Francija). Ta poudarek je pomemben, ker projekt potrebuje zaupanje državljanov, da digitalno udobje ne pomeni tihega umika fizičnega denarja.

Ključna sprememba je pri distribuciji. Banke in plačilna podjetja bi še vedno odpirala denarnice, preverjala identiteto, skrbela za podporo uporabnikom in povezovala trgovine s sistemom. Centralna banka bi izdala denar, Komisijin predlog pa zasebna podjetja ohranja kot posrednike med Eurosistemom in uporabniki.

S tem banke obdržijo odnos s strankami, vendar se razmerje moči spremeni. Danes zasebna omrežja v veliki meri določajo ceno, dostop in uporabniško izkušnjo digitalnih plačil. Javna možnost daje Evropi rezervni sistem, kadar ta omrežja postanejo draga, pod tujim nadzorom ali politično ranljiva.

Brezplačno za uporabnika pomeni strošek drugje

Najmočnejša potrošniška obljuba je brezplačna osnovna storitev. To bi lahko pomagalo ljudem brez bančnega računa, tistim, ki jih komercialne aplikacije slabo pokrivajo, in uporabnikom, ki potrebujejo preprost način plačevanja čez meje. Vrednost take pravice pa nastane šele, če je dostop dejansko izvedljiv. Pravica do denarnice pomeni malo, če so dejanska vrata pametni telefon, gladko preverjanje identitete in banka, ki je pripravljena uporabnika sprejeti.

Brezplačna storitev kljub temu ustvarja stroške. Banke in plačilna podjetja bi plačevala tehnologijo, nadzor prevar, preverjanje identitete in podporo. Trgovci se lahko soočijo s stroški povezave v sistem. Javne oblasti bodo morda morale financirati nadomestni dostop tam, kjer zasebna podjetja ne vidijo dobička. Osnutek lahko denarnico naredi brezplačno na vhodu, račun pa se preseli k bankam, trgovcem, davkoplačevalcem ali v sistem nadomestil.

Ta razdelitev določa, kdo pridobi. Potrošniki pridobijo, če je denarnica preprosta, široko sprejeta in uporabna tudi ob odpovedi komercialnih sistemov. Trgovci pridobijo, če jim daje pogajalsko moč proti kartičnim provizijam in pravilom platform. Banke izgubijo, če nosijo operativno breme, medtem ko javni denar tekmuje za sredstva strank.

Bančne vloge so denar, ki ga gospodinjstva in podjetja puščajo na bančnih računih, banke pa z njimi financirajo kreditiranje. Komisijin predlog omogoča omejitve imetja, da digitalni euro ostane predvsem plačilno sredstvo. Enako poudarja ECB v litovskem in nizozemskem gradivu (ECB Litva, ECB Nizozemska). Če bi javna denarnica postala kraj za varčevanje, bi morale banke vložiti več napora, da obdržijo vloge.

Višji stroški financiranja bank, torej cena, ki jo banke plačujejo za sredstva za kreditiranje, se lahko prelijejo v dražja posojila za gospodinjstva in podjetja. Omejitev imetja je točka, kjer se udobje uporabnika sreča z bančnimi bilancami.

Suverenost je odvisna od vsakdanje uporabe

Argument suverenosti postane stvaren šele, če sistem uporabljajo ljudje in trgovine. Delo ECB o mednarodni vlogi eura plačila obravnava kot del evropske zmožnosti upravljanja lastnega denarnega sistema. Vsakdanji preizkus je preprostejši: ali lahko posameznik plača najemnino, kupi živila ali poravna manjši račun, ne da bi bil potisnjen nazaj v ista zasebna omrežja.

Določbe o sankcijah v poročanem osnutku kažejo, zakaj je to pomembno. Il Fatto Quotidiano poroča, da želi Parlament zaščito pred samodejnim izključevanjem, povezanim s sankcijami tretjih držav. Vprašanje je, čigavo pravo določa osnovni dostop do denarja znotraj Evrope.

Zasebnost je drugi preizkus zaupanja. Komisijin predlog obljublja močna varovala in možnost uporabe brez povezave. Ta je pomembna, ker lahko digitalno plačilo na prodajnem mestu približa gotovini. Spletna plačila bodo še naprej vključevala preverjanje identitete in skladnosti s pravili, zato bodo morala končna pravila jasno pokazati, katere podatke vidi kdo in za koliko časa.

Digitalni euro lahko Evropi zagotovi javno osnovo za digitalna plačila. Lahko pa postane tudi draga dodatna plast, ki jo državljani spregledajo, če ji banke nasprotujejo, se trgovcem zdi okorna ali ranljivi uporabniki do nje ne morejo priti. Evropa digitalno gotovino predstavlja kot udobje. Delovala bo le, če jo bodo ljudje z najmanj tržne moči lahko uporabljali, ne da bi strošek plačali na drug način.