Pentagon krči tajne okrepitve za NATO

Medtem ko javnost spremlja Trumpovo prerazporejanje ameriških enot po Evropi, se pomembnejši premik dogaja v tajnih vojaških razpravah. ZDA zmanjšujejo svoje zaveze v Natovem sistemu vojne mobilizacije, pri čemer nobeno demokratično telo nima pristojnosti, da bi te reze preverilo.

Alex Velez-Green, namestnik Elbridgea Colbyja, vodje političnega oddelka Pentagona, je 22. maja zavezniškim obrambnim predstavnikom v Bruslju povedal, da bodo ZDA »občutno zmanjšale« svoj prispevek k Natovemu modelu sil, stopnjevanemu sistemu zavezništva za hitro napotitev enot v krizi (Military Times, Defense News). Generalni sekretar Nata Mark Rutte je napoved potrdil, vendar dejal, da podrobnosti »ne sme razkriti« (Stars and Stripes).

Model sil, sprejet v letih 2022 in 2023, nacionalne enote vnaprej veže na obrambne načrte v treh stopnjah: približno 100.000 vojakov v desetih dneh, 200.000 v 30 dneh in 500.000 v šestih mesecih. Ameriške okrepitve v tretji stopnji, torej formacije, ki bi v dolgotrajni vojni prečkale Atlantik, so nosilni element sistema. Brez njih bi obrambni načrti za vzhodno krilo lahko postali »diplomatska fikcija« (CSIS).

Vrzel v nadzoru

Ameriški obrambni proračunski zakon za leto 2026 Pentagonu prepoveduje, da bi število ameriških vojakov v Evropi brez potrditve kongresu znižal pod 76.000 (Washington Examiner). Ta meja velja za vojake, ki so fizično nameščeni v Evropi. Zaveze v okviru modela sil, torej enote za vojne okrepitve, obljubljene z ameriškega ozemlja, pa so tajne, nimajo zakonsko določene spodnje meje in ostajajo v izključni pristojnosti predsednika.

Razlika je očitna. Ko je Trump sredi maja odpovedal napotitev brigade s 4.000 vojaki na Poljsko, je to sprožilo ogorčenje v kongresu in naslovnice v medijih (Stars and Stripes). Rotacijske napotitve, pri katerih se enote menjavajo približno vsakih devet mesecev, je mogoče ustaviti z enim ukazom. Stalna namestitev, pri kateri se preselijo tudi družine in zgradijo baze, se razgrajuje leta. Ko pa administracija zmanjša obljubljene okrepitve tretje stopnje, se to zgodi brez javnega zapisa in brez kongresne varovalke.

Tekmovanje za ameriško pozornost

Evropske vlade se na spremembo ne odzivajo s skupnim pritiskom, temveč z ločenimi ponudbami Washingtonu.

Poljski namestnik obrambnega ministra Paweł Zalewski je med obiskom v Washingtonu 20. in 21. maja Pentagonu ponudil »stalno namestitev« ameriških enot ter obljubil, da bo Poljska zanje »zgradila majhno mesto« in prevzela stroške (Polsat News). Pentagon je napovedal predlog »v prihodnjih tednih«, vendar se ni zavezal ničemur konkretnemu (gov.pl).

Nemčija izgublja brigado Stryker, srednje oklepno bojno enoto, nameščeno na Bavarskem. Kancler Merz umik predstavlja kot priložnost in pospešuje domače raketne programe. Po njegovi razlagi ameriška neizpolnjena obljuba o namestitvi manevrirnih raket Tomahawk za napade na kopenske cilje v Nemčiji, namenjenih odvračanju ruskih raket srednjega dosega, odraža ameriška proizvodna ozka grla, ne politične kazni (Tagesspiegel, Spiegel).

Romunija je od državnega sekretarja Marca Rubia prejela pohvalo, ker gosti dodatne ameriške enote za operacije, povezane z Iranom, vendar ni dobila zaveze o stalni prisotnosti. Svetovalec predsednika je priznal, da je država za Washington »relevantna«, ne pa »vitalna« (HotNews). Estonski obrambni minister je potrdil, da bodo ameriške sile ostale, a opozoril, da »politične odločitve v ZDA zdaj dosegajo vojaško raven« (ERR).

Francija je v drugačnem položaju. Pariz je alternative gradil še pred zmanjševanjem ameriške navzočnosti: oblikoval je okvir za vključitev osmih evropskih partneric v načrtovanje in posvetovanje o francoskem jedrskem odvračanju ter začel pritiskati za več evropskih častnikov na višjih poveljniških položajih v Natu (Le Monde, IFRI). Toda francoska strateška avtonomija je bila zasnovana kot dopolnilo ameriški prisotnosti, ne kot njeno nadomestilo.

Na vrhu Nata 7. in 8. julija v Ankari bo zavezništvo pred izbiro: obrambne načrte lahko prilagodi manjšemu ameriškemu prispevku ali pa reze javno izpodbija. Rutte dnevni red opisuje kot odpravo »nezdrave pretirane odvisnosti od ene zaveznice«, s čimer sprejema ameriško izhodišče, ne da bi poimenoval njegove posledice. Natovi obrambni načrti so nastali ob predpostavki polne ameriške vojne udeležbe. ZDA to predpostavko umikajo po kanalu, kjer noben parlament nima glasovalne pravice, evropske prestolnice pa medtem vsaka zase tekmujejo za dvostranske dogovore. Ali bo katera od vlad tajno vojaško aritmetiko pred Ankaro prisilila v javnost, ostaja neodgovorjeno vprašanje.