Pentagon krči brigade v Evropi

Pentagon je prejšnji teden število ameriških bojnih brigad v Evropi zmanjšal s štirih na tri, s čimer se kopenska navzočnost ZDA vrača na raven pred rusko invazijo na Ukrajino v polnem obsegu (Stars and Stripes, Washington Examiner). Nekaj ur pozneje je Donald Trump na Truth Social zapisal, da bo na Poljsko poslal »5.000 dodatnih vojakov«. Operativnih pojasnil ni bilo. Pentagon je novinarje napotil na Belo hišo, ta pa nazaj na objavo na družbenem omrežju (Stars and Stripes). Poljski zunanji minister Radosław Sikorski je obljubo razumel kot »ohranitev navzočnosti ameriških vojakov bolj ali manj na sedanji ravni« (Notes from Poland).

Razlika med političnim naslovom in vojaško aritmetiko je zaznamovala teden, v katerem so zunanji ministri Nata v švedskem Helsingborgu pripravljali julijski vrh zavezništva v Ankari.

Zaporedje umika

Trump je 1. maja odredil umik 5.000 ameriških vojakov iz Nemčije. Obrambni minister Pete Hegseth je 13. maja odpovedal rotacijo oklepne brigade s 4.000 vojaki na Poljsko, čeprav je bila oprema že na poti, predhodne enote pa že na terenu (Breaking Defense, Politico). Vodstvo ameriške kopenske vojske je v kongresu povedalo, da je za odpoved izvedelo le nekaj dni prej.

Nato so sledila poročila, da je Trump poklical Hegsetha in od njega zahteval pojasnilo, ker naj bi ga razjezilo, da je odločitev prizadela Poljsko, ne pa manj kooperativne zaveznice. Za tem je prišla objava o »5.000 vojakih za Poljsko« na Truth Social. Najpreprostejša pot do izpolnitve te obljube bi bila obnovitev rotacije, ki jo je Washington pravkar odpovedal.

Skupna ameriška rotacijska navzočnost v Evropi se bo verjetno zmanjšala za približno 5.000 vojakov. Vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi, SACEUR Alexus Grynkewich, je to številko potrdil 19. maja in zaveznice opozoril, naj »vsekakor pričakujejo dodatne prerazporeditve« (NATO). Pentagon je hkrati tiho zmanjšal svoje zaveze v okviru Natovega modela sil, tajnega mehanizma, v katerem članice določijo sile za aktiviranje v vojni. Ker ta poteza obide formalne omejitve števila vojakov, določene v ameriški zakonodaji, je kongres ne more blokirati (Military Times).

Nemčija nosi udarec

V prerazporejanju se kaže jasen vzorec. Zaveznice, ki so sodelovale z Washingtonom pri vojaških operacijah proti Iranu, so svoje ameriške sile ohranile. Tiste, ki so ugovarjale, so jih izgubile. Nemčija, katere kancler Friedrich Merz je javno kritiziral Trumpovo strategijo do Irana, je izgubila vojake in načrtovano namestitev manevrirnih raket Tomahawk. Poljska, katere predsednik Karol Nawrocki ohranja osebni kanal do Trumpa, je dobila obljubo na družbenem omrežju (Der Spiegel).

Berlin je ponižanje sprejel tiho. Zunanji minister Johann Wadephul je umik opisal kot rutinsko, »pričakovano rotacijo« (Deutschlandfunk). Merz, ki je javno zagovarjal nakup 400 ameriških raket Tomahawk, je to temo nehal odpirati, potem ko se Washington na nemško prošnjo za nakup ni odzval. Nemčija zdaj preučuje skupno podjetje za domačo proizvodnjo manevrirnih raket (ZDF).

Širše nezadovoljstvo zaveznic je v Helsingborgu povzel estonski zunanji minister Margus Tsahkna: »Vse, kar zadeva Natovo odvračanje in zmogljivosti, mora potekati usklajeno« (Estonian MFA). Njegov ugovor ni bil usmerjen proti večji delitvi bremen, temveč proti odločitvam, sprejetim brez posvetovanja z zaveznicami, ki nosijo njihove posledice.

Hormuška ožina, fregate in tekma v oboroževanju

Državni sekretar Marco Rubio je v Helsingborgu odprl še drugo točko pritiska. Zaveznice je opozoril, naj pripravijo »načrt B« za Hormuško ožino, če Iran ne bo znova odprl te pomorske poti. Vprašanje je predstavil kot preizkus Natove vrednosti za Washington (NATO). Francija je izhodišče zavrnila. »Severnoatlantska pogodba velja za severni Atlantik,« je dejal tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva. »To ni niti njen namen niti primerno zavezništvo za vprašanje na Bližnjem vzhodu« (Iran International).

Evropski odgovor se iz protesta seli v naročila. Švedska je s francoskim Naval Group podpisala pogodbo za štiri fregate, svoj največji vojaški nakup po osemdesetih letih (Le Monde, Euronews). Francija je svoj jedrski odvračalni dežnik razširila na osem partnerskih držav, z Nemčijo, Švedsko in Dansko pa že delujejo dvostranske usmerjevalne skupine (L'Éventail). Kaznovalni umiki naj bi zaveznice prisilili k ubogljivosti. V praksi pospešujejo evropsko obrambno krepitev, ki bi lahko ameriški vpliv sčasoma naredila manj odločilen.