Pentagon umika 5,000 vojakov iz Nemčije

Vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi, general Alexus Grynkewich, je 19. maja na novinarski konferenci v Bruslju dejal, da je glede umika 5.000 ameriških vojakov iz Nemčije in odpovedi rotacije brigade na Poljsko "zelo miren". Nekaj ur pozneje je visoka predstavnica EU za zunanje zadeve Kaja Kallas v Evropskem parlamentu, neposredno izvoljenem zakonodajnem organu Unije, ocenila, da je bil umik "pričakovan" in da Natovo odvračanje ostaja »nedotaknjeno«. Izjava vojaškega poveljstva in politični odziv EU sta v istem dnevu ameriško zmanjševanje prisotnosti, ki je v evropskih prestolnicah sprožilo nelagodje, spremenila v izhodišče varnostnega načrtovanja.

Umik kot doktrina

Grynkewich je zmanjšanje ameriške prisotnosti opisal kot strateško dozorevanje zavezništva. »Ko zaveznice krepijo svoje zmogljivosti, lahko Združene države del zmogljivosti umaknejo in jih uporabijo za druge svetovne prednostne naloge,« je dejal ter proces označil za "Nato 3.0". Dodal je, da je v prihodnjih letih "vsekakor treba pričakovati dodatne prerazporeditve". S tem se nadaljnji ameriški umik vpisuje v uradno vojaško načrtovanje Nata, ne zgolj v politične izbire ene administracije.

Podpredsednik Vance je isti dan ponudil mehkejšo razlago in vztrajal, da je bila napotitev na Poljsko "preložena, ne odpovedana", hkrati pa priznal, da Washington še ni sprejel »končne odločitve«, kam bodo ti vojaki razporejeni. Vojska načrtuje dolgotrajno zmanjševanje prisotnosti. Politiki puščajo odprta vrata. Obe stališči se težko ujemata.

Tri strategije brez skupnega načrta

Evropski odziv se razhaja v tri smeri, ki vlečejo vsaka na svojo stran.

Vzhodne članice tekmujejo za krčenje ameriške navzočnosti. Poljska, Romunija in baltske države v Washingtonu lobirajo, naj se vojaki, ki odhajajo iz Nemčije, premestijo proti vzhodu, ne nazaj v ZDA. V zameno ponujajo ugodnejše pogoje za baze in politično usklajenost. V Varšavi je umik postal notranjepolitično orožje. Vodja opozicijske stranke PiS Jarosław Kaczyński premierju Donaldu Tusku očita, da je v dveh letih "uničil odnos z ZDA"; Tusk odgovarja, da opozicija Poljsko krivi za odločitve Washingtona.

Francija gradi vzporedno varnostno arhitekturo okoli svojega jedrskega arzenala. Francoska narodna skupščina je 19. maja potrdila 36 mrd. evrov dodatnih vojaških izdatkov. Macronova doktrina »naprednega odvračanja« vaje francoskega jedrskega načrtovanja odpira osmim partnerskim državam, ne da bi Pariz delil pristojnost za odločitev o uporabi jedrskega orožja. Francija računa, da ameriški odmik povečuje težo njenega jedrskega dežnika kot edine verodostojne evropske alternative.

Nemčija veliko vlaga v konvencionalne sile. Kancler Merz je napovedal, da naj Bundeswehr, nemške oborožene sile, postane "konvencionalno najmočnejša vojska v Evropi", kar naj bi podprlo občutno povečanje obrambnega proračuna. Ambicija se zaletava v kadrovsko realnost: Nemčija potrebuje več deset tisoč dodatnih vojakov, njena vojska pa se trenutno krči. Združenje Bundeswehra cilj opisuje kot "lahkomiselno stavo na prihodnost".

SAFE naj bi to povezal

Obrambni posojilni instrument EU SAFE, pri katerem se Evropska komisija kot izvršilni organ Unije zadolžuje na kapitalskih trgih in nato državam članicam posoja po ugodnejših pogojih, je bil zasnovan prav za to, da bi sedanji trenutek usmeril v skupna naročila. Poljska je sporazum podpisala prva in si zagotovila 43,7 mrd. evrov, pri čemer je velika večina namenjena poljskim podjetjem. Sledile so Hrvaška, Češka in Romunija.

Instrument je že pod pritiskom. Italija svoje dodelitve ni aktivirala; premierka Giorgia Meloni sodelovanje zadržuje, dokler Bruselj ne odobri fiskalnih popuščanj pri izdatkih za energijo. Zahteve SAFE, da mora oprema izvirati iz Evrope, motijo vzhodne prestolnice, katerih vojaška modernizacija temelji na ameriških letalih F-35 in tankih Abrams. Kallas je prav pred takšno razdrobljenostjo svarila na varnostni konferenci 17. maja: "Zelo me skrbi, ker včasih vidim tudi države, ki gredo po tej poti" dvostranskih dogovorov namesto skupnih rešitev.

Francija gradi jedrski steber, Nemčija konvencionalnega, nobena pa ni sprejela enotnega poveljevanja. Vzhodne članice tekmujejo za ameriško navzočnost, hkrati pa črpajo evropska sredstva, namenjena zmanjševanju odvisnosti od ZDA. Grynkewich je Evropi dal časovnico, merjeno v letih. Še vedno pa nihče ni pojasnil, kdo bo odločal, kdo bo poveljeval in kdo bo plačal račun, ko se bo zadnja ameriška brigada vrnila domov.