Pentagon umika 5,000 vojakov iz Nemčije

Pet tisoč ameriških vojakov mora zapustiti Nemčijo. Tankovsko brigado so ustavili sredi premestitve na Poljsko. Vse podmorniške zaveze za Nato so črtane. Pentagon je v enem mesecu razgradil del vojaških obveznosti, ki so nastajale desetletja. Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je 30. maja v Singapurju evropskim zaveznikom dal vedeti, da se umik še ni končal. »Zavezniki, ki nočejo nositi svojega dela bremena, bodo občutili jasno spremembo v našem načinu dela,« je opozoril na dialogu Shangri-La, najpomembnejšem azijskem varnostnem forumu, in napovedal »pomembne odločitve« o Natu.

Evropske prestolnice so odgovorile z rekordnimi obrambnimi proračuni. Francija je do leta 2030 dodala 36 mrd. evrov. Poljska je v treh dneh podpisala pogodbe za orožje v vrednosti 113 mrd. zlotov. Španija je za zračno obrambo namenila 5 mrd. evrov. Denar torej obstaja. Vprašanje je, kaj z njim sploh lahko kupijo.

Sistemi, ki jih javnost ne vidi

Washington umika sisteme, brez katerih sodobna vojska težko deluje: letala za elektronsko bojevanje, ki onesposabljajo sovražne radarje, zmogljivosti za zatiranje zračne obrambe, natančne rakete dolgega dosega in letala za oskrbo z gorivom v zraku, ki lovcem omogočajo daljše operacije. Pentagon je 22. maja predstavnike Nata seznanil z rezi v Natovem modelu sil, zaupnem okviru, ki vnaprej določa nacionalne prispevke za odzivanje na krize. Zaveze pri lovcih so se zmanjšale za tretjino, pri strateških bombnikih za polovico, pri podmornicah pa na nič. Evropa za te zmogljivosti nima pripravljenega nadomestila.

EA-18G Growler, letalo ameriške mornarice, ki moti sovražni radar in odpira koridorje za zavezniška bojna letala, nima evropskega ekvivalenta. Evropska podjetja izdelujejo posamezne sestavne dele, nobena država pa jih ni povezala v namensko letalsko platformo.

Podobna praznina se odpira pri udarih dolgega dosega. Ko je Washington odpovedal namestitev raket Tomahawk v Nemčiji, je nemški obrambni minister Boris Pistorius priznal, da ta poteza »znova odpira vrzel v tej zmogljivosti«. Evropske rakete dosegajo približno 500 kilometrov. Tomahawk doseže 1.600 kilometrov. Nadomestila v okviru konzorcija ELSA, v katerem sodelujejo Francija, Nemčija, Italija, Poljska, Švedska in Združeno kraljestvo, naj bi prišla šele sredi tridesetih let.

Tanki brez oči

Kaj torej Evropejci kupujejo z novim denarjem? Predvsem konvencionalno opremo. Poljske pogodbe zajemajo tanke K2, tanke M1A2 Abrams, lovce F-35 in havbice, torej platforme, ki so odvisne od podpornih zmogljivosti, ki jih Washington zdaj umika. Španskih 5 mrd. evrov gre za ameriška sistema Patriot in NASAMS, kar poglablja odvisnost od ameriške industrije, čeprav Madrid hkrati zavrača dostop do baz za ameriške operacije proti Iranu.

Francija je delna izjema. Pariz razvija lastni raketomet, ki naj bi nadomestil ameriški HIMARS, in je proizvodnjo streliva povečal za 53 odstotkov. Toda ameriški izvozni nadzor nad raketnimi komponentami se še vedno pojavlja v sistemih, ki jih Pariz predstavlja kot suverene. Lasten raketomet pomeni manj, če usmerjevalni čipi prihajajo iz Teksasa.

Okno, ki ga denar ne more zapreti

Pentagonovi rezi bodo dobili formalno obliko v začetku junija na Natovi konferenci za zagotavljanje sil, kjer bo morala vsaka evropska zaveznica povedati, katere vrzeli po ameriškem umiku lahko zapolni. Nadomestila, ki obstajajo na papirju, letala GlobalEye za zgodnje opozarjanje, rakete ELSA za globoke udare in nemški cilj 260.000 aktivnih vojakov namesto sedanjih 186.000, bodo prišla najprej leta 2029.

Estonija in Latvija, ki sta med članicami Nata z najvišjo obrambno porabo na prebivalca, sta javno povedali, česar se večina vlad izogiba: Evropa prepočasi dosega bojno pripravljenost. Evropska unija je za tak trenutek oblikovala 150 mrd. evrov vreden posojilni instrument SAFE, torej nizkoobrestno zadolževanje z jamstvom EU za skupna obrambna naročila. Poljska je prvo tranšo črpala 29. maja. Toda oprema, kupljena s tem denarjem, potrebuje leta za proizvodnjo, certificiranje in uvedbo v enote.

Evropske zaveznice delajo to, kar je Washington zahteval: porabijo več. Težava je, da desetletij prepuščanja najzahtevnejših vojaških zmogljivosti ZDA ni mogoče odpraviti s proračunskimi sklepi. V začetku junija bo morala na konferenci za zagotavljanje sil vsaka zaveznica svoje ime postaviti ob vrzeli, ki jih lahko zapolni. Večina vrstic bo ostala prazna.