Pistorius ustavlja 5-milijardni posel za fregate

Nemčija je naročila šest fregat, porabila milijarde, dobave pa so zdrsnile več let v prihodnost. Obrambni minister Boris Pistorius zdaj želi program ustaviti in ga nadomestiti z naročilom pri nemški ladjedelnici.

F126, največji nemški mornariški projekt po hladni vojni, se približuje preklicu. Pistorius namerava šest velikih fregat F126 nadomestiti z osmimi manjšimi ladjami MEKO A-200, ki bi jih zgradil nemški TKMS (Reuters, Handelsblatt). Uradnega obvestila o odpovedi in nove pogodbe še ni. Toda poročanja so dovolj skladna, da je smer odločitve težko obravnavati kot govorico.

Kako se je zaupanje sesulo

Projekt se je začel leta 2020 pod imenom MKS 180: štiri fregate za približno 5,27 mrd. evrov, z nizozemskim ladjedelcem Damen Naval kot glavnim izvajalcem. Naročilo se je pozneje povečalo na šest ladij. Prvo dobavo so pričakovali okoli leta 2028.

Nato se je časovnica podrla. Po poročanju Spiegla se je dobava premaknila najprej na leto 2032. Berlin je izgubil zaupanje v strukturo, ki jo je vodilo nizozemsko podjetje. Konec lanskega leta je ministrstvo Damen umaknilo iz vloge generalnega izvajalca, čeprav ni jasno, kakšna vloga podjetju še ostaja. Skupina NVL, ki je v lasti Rheinmetalla, je preverjala, ali bi program lahko rešila. Napoved prehoda na MEKO kaže, da tudi ta poskus ni uspel.

Štiri od teh ladij so bile povezane z zavezami do Nata. Zamuda zato odpira tudi vrzel v zavezniškem pomorskem načrtovanju (Reuters).

Več ladij, manjše zmogljivosti

MEKO A-200 je standardizirana fregata podjetja TKMS: manjša, cenejša in hitrejša za gradnjo. Osem takšnih ladij bi Nemčiji dalo več plovil za patruljiranje, spremljanje konvojev in nadzor. Natove operacije v Baltiku potrebujejo prav takšno stalno navzočnost; letošnja vaja BALTOPS 2026 je ta mesec vadila protipodmorniško bojevanje in protiminske ukrepe (Stars and Stripes).

Toda zamenjava šestih večjih fregat z osmimi manjšimi spreminja dejanske zmogljivosti mornarice. Ali je ta menjava sprejemljiva, za zdaj ni mogoče presoditi. Berlin ni objavil primerjalnega pregleda senzorjev, oborožitve, avtonomije plovbe ali rokov dobave.

Kdo plača, kdo odloči

Po poročanju medijev je bilo za F126 že porabljenih več kot 2 mrd. evrov (Spiegel). Bundestag, nemški zvezni parlament, je odobril tudi več kot 250 mio. evrov predhodnega financiranja, povezanega z MEKO (Handelsblatt). To kaže, da je Berlin izhodno pot pripravljal že pred javnim razkritjem zgodbe. Uradni preklic in nova pogodba potrebujeta parlamentarno odobritev. Odprto ostaja, kdo bo prevzel že nastale stroške in ali bo Damen izstop izpodbijal po pravni poti.

Industrijska škoda sega čez mejo. Umik Damna nizozemskemu podjetju jemlje prestižno nemško obrambno pogodbo. Nizozemski policy portal NL-PROV opozarja, da nemški umik k nacionalnemu prvaku oži evropske pomorske dobavne verige (NL-PROV). Poljska skrb je bolj neposredna: operativna zanesljivost. Varšava in Berlin sta pred kratkim podpisala dvostranski obrambni sporazum, ki zajema vojaško mobilnost in varnost v Baltiku (PISM). Za Varšavo je bistveno, da nemške ladje pridejo na nalogo, ne kdo jih zgradi.

Pogodbe se vračajo domov

Zlom F126 sledi propadu FCAS, francosko-nemškega projekta bojnega letala šeste generacije, ki se je razšel ob vprašanju, kdo bo dobil delo, in ob sporih glede industrijske suverenosti (ICDS). Elizejska palača je ta mesec napovedala nov dogovor o KNDS, francosko-nemškem skupnem podjetju za kopenske oborožitvene sisteme (Élysée). Pariz in Berlin še govorita o sodelovanju. Pogodbe pa se vračajo domov.

Vzorec je jasen: ko pritisnejo roki, evropske vlade raje posežejo po nacionalnem industrijskem nadzoru. Skupni programi preživijo, kadar je glavni izvajalec jasno določen, mejniki verodostojni, obseg pa omejen. Veliki projekti, ki združujejo tehnološko ambicijo in čezmejno delitev dela, počijo takrat, ko varnostna kriza hitrost postavi pred oblikovno dovršenost.

Nemčija je morda našla pragmatičen odgovor na Natovo zmogljivostno vrzel. Toda to bo mogoče presoditi šele, ko bo Berlin objavil roke dobave, stroške, tehnične zmogljivosti in pogodbene obveznosti pri programu MEKO. Do takrat je eno neuspešno javno naročilo nadomestil z obljubo.