Poljska in Romunija tekmujeta za 5,000 ameriških vojakov, umaknjenih iz Nemčije

Transatlantski varnostni dogovor se ne krha enakomerno, temveč od države do države. Odločitev Washingtona, da iz Nemčije umakne 5.000 vojakov in odpove rotacijo brigade na Poljsko, ni sprožila evropskega usklajevanja, ampak tekmo za ameriško naklonjenost. Vlade skušajo pridobiti več ameriške prisotnosti, medtem ko javnost v več državah postaja vse bolj nezaupljiva do samega zavezništva z ZDA.

Tekma za ameriške enote

Poljska in Romunija pri Washingtonu lobirata, da bi sprejeli umaknjene vojake. Na vrhu bukareške deveterice 13. maja, forumu za usklajevanje držav vzhodnega krila Nata, je romunski predsednik Nicușor Dan dejal, da si njegova država želi »čim več ameriških vojakov« (Agerpres). Poljski predsednik Nawrocki je sporočil podobno: »Poljska je pripravljena sprejeti te enote« (Brussels Signal). Skupnega predloga ni. Analiza v Eurasia Review je opozorila, da bi lahko takšno dvostransko tekmovanje »katastrofalno vplivalo na podobo vzhodnega krila« (Eurasia Review).

Pentagon še ni odločil, kam bodo šli vojaki oziroma ali bodo sploh ostali v Evropi. Uradnik je novinarjem povedal, da končne razporeditve še ni (Digi24). Washington na vrh B9 ni poslal ministra, temveč le državnega podsekretarja. Sporočilo je bilo jasno: za sedanjo ameriško administracijo imajo dvostranski dogovori večjo težo kot večstranski forumi.

Nemška vrzel pri raketah

Berlin je v drugačnem položaju. Vlada kanclerja Merza je julija lani vložila uradno prošnjo za nakup 400 raket Tomahawk. Deset mesecev pozneje Pentagon še ni odgovoril. Državni sekretar za obrambo Müller ni želel potrditi niti tega, ali je Washington prejem pisma sploh potrdil (Defense News).

Ločeno je ameriško zunanje ministrstvo 18. maja odobrilo morebitno prodajo nemški mornarici v vrednosti 11,9 mrd. dolarjev, predvsem radarske sisteme in sisteme za vodenje ognja (Ground News). Gre za dva nepovezana nabavna postopka, ki tečeta po različnih birokratskih poteh. Vendar kontrast ostaja očiten: milijarde za pomorsko elektroniko so dobile zeleno luč, strateške rakete, ki jih Berlin dejansko zahteva, pa ostajajo brez odgovora.

Nemška nadomestna možnost je ELSA, evropski program za zmogljivosti dolgega dosega, ki ga razvija skupaj z Veliko Britanijo. Ko so uradnike vprašali, ali bi lahko program dal rezultate pred letom 2030, se niso želeli zavezati. Analitiki opozarjajo, da lahko ELSA postane »politična znamka, nabavni klub ali prava evropska obrambna struktura«, saj način upravljanja še ni določen (ESUT).

Razpoke znotraj vlad

Tekma za ameriško naklonjenost odpira razpoke tudi znotraj nacionalnih politik.

Na Poljskem je predsednik Nawrocki 3. maja Trumpu povedal, da bi Poljska sprejela umaknjene enote. Premier Tusk mu je očital, da »meče blato na svojo državo«, ker namiguje, da vlada odpoveduje pri varnosti (Rzeczpospolita). Urad za nacionalno varnost je razkril, da od obrambnega ministrstva ni vnaprej prejel informacij o odpovedi rotacije (Radio ZET). Poljska kohabitacija, v kateri predsednik in premier prihajata iz nasprotnih političnih taborov, je postala varnostno tveganje.

V Italiji razkol poteka med obrambnim in gospodarskim resorjem. Obrambni minister Crosetto pritiska, naj država doseže Natove cilje glede obrambne porabe, gospodarski minister Giorgetti pa vztraja, da imajo prednost računi za energijo (Askanews). Proračunski spor se odvija v okolju, v katerem se je javnost večinoma obrnila proti zavezništvu: zaupanje Italijanov v Trumpovo Ameriko je po anketah, o katerih je poročalo več evropskih medijev, padlo na 17 odstotkov, nižje kot zaupanje v Kitajsko in Rusijo (L'Unità, Euractiv).

Madžarska je bila edina, ki ni podpisala skupne izjave B9, v kateri je Rusija označena za »največjo in neposredno grožnjo varnosti zaveznic«. Budimpešta je dodala opombo, da bo o tem pozneje odločila »prihajajoča madžarska vlada« (Norwegian Government). Nova vlada stranke Tisza obljublja, da bo »cenjena zahodna zaveznica«, vendar se pri vsaki konkretni zavezi še naprej izmika: brez orožja za Ukrajino, brez sodelovanja pri skupnem zadolževanju EU za obrambo (Világgazdaság).

Preizkus, ki še ni prišel

Vrh Nata julija v Ankari bo pokazal, ali bodo umaknjeni vojaki ostali v Evropi ali se vrnili domov. Globlja strukturna dilema pa se šele odpira. Več zavezniških vlad že razpravlja o obrambnih proračunih v višini štirih do petih odstotkov BDP. Nobena še ni šla pred volivce z vprašanjem, katere socialne programe bo treba zmanjšati, da bi to plačala. Tekmovanje za ohranitev zavezništva ga politično izčrpava, volilni obračun za njegove stroške pa se še ni začel.