Poljska dobi proizvodnjo raket Patriot

Dogovor je pospešila kriza v dobavah. Poljska je 26. maja dobila predhodno ameriško soglasje za skupno proizvodnjo prestreznih raket PAC-3 MSE za sistem Patriot na svojem ozemlju, namestnik obrambnega ministra Cezary Tomczyk pa je sporočil, da naj bi dogovor zajel tudi rakete za HIMARS in Hellfire (Fakt). Ameriška kampanja proti Iranu v začetku leta je porabila približno 2.330 prestreznih raket PAC-3, kar je okoli polovica svetovnih zalog (CSIS). Ameriške tovarne tega primanjkljaja ne morejo hitro nadomestiti. Washington potrebuje dodatne proizvodne linije, Poljska pa se ponuja kot pripravljen gostitelj.

Toda dogovor ima jasno mejo: vsak sestavni del, tehnični načrt in odločitev o ponovnem izvozu ostajajo pod ameriškim pravnim nadzorom prek pravil ITAR, ameriškega režima za nadzor izvoza obrambnih tehnologij. Poljska dobi tovarno. Ne dobi strateške samostojnosti.

Signal, ne proizvodno dovoljenje

»Predhodno soglasje« je politični signal, ne dovoljenje za proizvodnjo. Preden bi s poljske proizvodne linije odšla prva raketa, morata Varšava in Washington skleniti licenčne dogovore o proizvodnji in sporazume o tehnični pomoči, za katere sta potrebna odobritev State Departmenta in obvestilo kongresu. Poljska podjetja že izdelujejo dele lanserjev in segmente raketnih motorjev (Army Recognition). Sestavljanje celotne rakete je druga raven odvisnosti. Po navedbah Uniana strokovnjaki ocenjujejo, da bi Poljska za proizvodnjo popolnih prestreznih raket potrebovala od pet do deset let. Iskalnik cilja, bojna glava in sistem vodenja ostajajo ameriška intelektualna lastnina. Lockheed Martin ohranja nadzor nad zasnovo.

Poljska ni edina država s takšno ponudbo. Letna proizvodnja PAC-3 je zdaj približno 620 raket, cilj pa je do leta 2030 doseči 2.000 (Lockheed Martin). Zaostanek naročil v Natu presega 4.300 raket, kar pri sedanjih zmogljivostih pomeni sedem let proizvodnje (CSIS). Podobne predloge za skupno proizvodnjo dobivajo Španija, Saudova Arabija in Japonska. Ena sama tovarna v Camdnu v Arkansasu ne more oskrbovati sveta.

Trk z Brusljem

Prvi zaplet bo nastal v Bruslju. Instrument EU SAFE (Security Action for Europe, posojilni obrambni mehanizem v višini 150 mrd. evrov) zahteva, da vsaj 65 odstotkov vrednosti sestavnih delov izvira iz Evrope (EU Defence). Rakete PAC-3, sestavljene na Poljskem, tega praga skoraj gotovo ne bi dosegle. Sistem vodenja, bojna glava in raketni motor temeljijo na ameriški intelektualni lastnini.

Evropska zračna obramba se zato deli na dve poti. Sistemi evropske zasnove, kot sta francosko-italijanski SAMP/T in nemški IRIS-T, lahko računajo na evropsko financiranje. Sistemi z ameriško licenco ne, ne glede na to, kje poteka končno sestavljanje. Poljska naj bi iz instrumenta SAFE prejela 43,7 mrd. evrov (Breaking Defense), vendar bi lahko njen osrednji program zračne obrambe ostal zunaj tega vira. Enaka nejasnost spremlja belgijski načrt za sestavljanje letal F-35 v Italiji (Army Recognition). Bruselj še ni odločil, ali »izdelano v Evropi po ameriških načrtih« šteje kot evropsko.

Štiri smeri zračne obrambe, brez usklajevanja

Poljski dogovor poglablja razdrobljenost, ki je že zdaj precejšnja. Varšava se je zavestno držala zunaj nemške pobude ESSI, evropske pobude za zračni ščit, ki združuje 23 držav pri naročanju zračne obrambe, in se odločila graditi svoj nacionalni sistem (DBwV). Francija kot evropsko alternativo ponuja SAMP/T; njen načelnik generalštaba je v senatu dejal, da sistem prestreza manevrirne balistične rakete, s katerimi ima Patriot težave (Opex360). Tretja smer je koalicija 13 držav, ki je maja v Kijevu začela pobudo za proizvodnjo protibalističnih raket v celoti znotraj Evrope (Euromaidanpress).

Evropa ima tako najmanj štiri vzporedne projekte zračne obrambe, medtem ko instrument SAFE, ki naj bi utrdil evropsko obrambno industrijo, še ne zna določiti, kateri med njimi izpolnjujejo pogoje. Poljska pridobi realne proizvodne zmogljivosti bliže vzhodnemu robu Nata. Dokler pa Bruselj ne razjasni, ali sestavljanje v Evropi pomeni tudi evropsko proizvodnjo, bosta največji obrambni sklad EU in njena največja vzhodna zaveznica delovala drug mimo drugega.