Učinek genske terapije pri redki gluhosti traja leta

Ljudje, rojeni z redko obliko dedne gluhosti, lahko zdaj zaznajo zvoke, na katere se njihov slušni sistem prej sploh ni merljivo odzival. V raziskavi, ki je potekala v osmih bolnišnicah na Kitajskem, se je to po enkratnem odmerku genske terapije zgodilo pri 38 od 42 udeležencev, kažejo rezultati, objavljeni aprila v reviji Nature (Fudan University). Ker terapija dostavi delujočo kopijo enega samega gena, lahko pomaga le majhni skupini ljudi. Pri njih pa je bilo izboljšanje izmerjenega sluha veliko.

Kaj pravzaprav meri preizkus sluha

Raziskovalci so sluh merili s preizkusom, pri katerem predvajajo zvoke različne glasnosti. Zabeleži najtišji zvok, ki sproži merljiv odziv v slušni poti; ta raven se imenuje slušni prag. Predstavljajmo si, da radio počasi odvijamo od tišine. Prag je točka, ko prvič kaj zaslišimo, zato nižja vrednost pomeni, da do nas pridejo tudi tišji zvoki.

Pred zdravljenjem je povprečni prag udeležencev na posebni lestvici, ki jo uporablja ta preizkus, presegal 97. Pri bolnikih, ki so jih spremljali najdlje, se je dve leti in pol po odmerku znižal na 42 (Nature). Preprosto povedano: uho se je prej odzivalo le na zelo glasne zvoke, če sploh, po zdravljenju pa tudi na precej tišje.

Najdaljše spremljanje zajema le del skupine, saj so se bolniki v raziskavo vključili ob različnih časih. Harvard Medical School v poročilu o isti raziskavi navaja, da se je izboljšanje sluha ohranilo več let (Harvard Medical School). Raziskava je bila enokraka: zdravljenje so prejeli vsi, skupine brez zdravljenja pa ni bilo, zato so rezultate vsakega bolnika primerjali z njegovim sluhom pred zdravljenjem.

Manjkajoče navodilo, ki ga terapija priskrbi

Geni so kot recepti, po katerih celice izdelujejo beljakovine, molekule, ki opravljajo večino nalog v telesu. Gen OTOF vsebuje zapis za beljakovino otoferlin, ki jo uho potrebuje za sluh. Ljudje s to obliko gluhosti podedujejo okvarjene kopije gena, zato njihove celice nimajo uporabnega zapisa, po katerem bi lahko izdelale otoferlin.

Terapija celicam dostavi delujočo kopijo, podobno kot bi v kuharsko knjigo vrnili manjkajočo stran, da bi lahko v kuhinji končno pripravili jed. Zamisel je, da bi celice nato same izdelovale otoferlin. Raziskovalci so preverili, ali se je slušna pot začela odzivati na zvok; pri večini udeležencev se je.

Ta natančna usmerjenost hkrati omejuje doseg terapije. Ker zdravljenje dostavi zapis za en sam gen, lahko pomaga le ljudem, pri katerih gluhost povzročajo okvarjeni geni OTOF. Prepoznati jih je mogoče z genetskim testiranjem, saj se ta oblika gluhosti navzven kaže podobno kot številni drugi vzroki za izgubo sluha.

V zgodnjem obdobju spremljanja, namenjenem preverjanju varnosti, raziskovalci niso poročali o toksičnosti, ki bi omejevala odmerek. To pomeni, da niso zaznali tako hudih neželenih učinkov, da bi morali opustiti preizkušani odmerek. Zabeležili pa so izrazit upad števila nevtrofilcev, belih krvnih celic, ki se prve odzovejo na okužbo (Nature).

Od zaznavanja zvokov do razumevanja besed

Nižji prag pokaže, da oseba zazna tudi tišje zvoke. Sam po sebi ne dokazuje, da sliši običajno, in ne pove neposredno ničesar o razumevanju govora. To je podobno, kot če otrok dobi prva očala. Črke postanejo ostre, brati pa se mora še naučiti.

Podobno je pri zvoku. Možgani se morajo naučiti tok zvokov razčleniti v besede, kar zahteva čas in vajo. Bolniki, ki so v raziskavi ponovno pridobili sluh, so po navedbah Harvard Medical School postopno bolje razumeli govor. »Postopno« je prava beseda, saj se jezik razvija več mesecev in let, ne v trenutku, ko preizkus zazna odziv.

Zato je treba ugotovitvi obravnavati ločeno. Dokaz za izboljšanje sluha je močnejši: temelji na neposredni meritvi pred zdravljenjem in po njem, pri velikem deležu zdravljenih. Rezultati glede govora so spodbudni, vendar so odvisni od počasnejšega procesa, ki ga raziskovalci še spremljajo.

Raziskava kaže, da lahko en odmerek genske terapije pri ljudeh s to obliko dedne gluhosti občutno izboljša izmerjeni sluh; pri bolnikih z najdaljšim spremljanjem se je izboljšanje ohranilo. Nadaljnje spremljanje istih bolnikov bo pokazalo, ali se učinki zanesljivo odrazijo tudi v boljšem govoru in razvoju jezika.