Oboroževanje dviguje javni dolg euroobmočja na 91.2%

Javni dolg euroobmočja bo letos dosegel 90,2 odstotka BDP, do leta 2027 pa se bo povzpel na 91,2 odstotka BDP, kaže spomladanska napoved Evropske komisije. Krivulja se zvišuje hitreje, kot je Bruselj pričakoval jeseni. Evropsko povečevanje obrambnih izdatkov je tako trčilo ob fiskalne omejitve, in to ne več v razpravah o prihodnosti, temveč v letošnjih proračunih.

Razsežnost tveganja je prejšnji teden postala jasnejša na neformalnem srečanju finančnih ministrov EU v Nikoziji. Alex Pienkowski iz Mednarodnega denarnega sklada je predstavil scenarij, po katerem bi dolg povprečne evropske države do leta 2040 dosegel 130 odstotkov BDP, če vlade ne bi izvedle nobenih fiskalnih prilagoditev (Athens Times, Asharq Al-Awsat). To ni napoved, temveč opozorilo o ceni neukrepanja: matematični prikaz tega, kaj se zgodi, ko obrambni proračuni rastejo, drugje pa se nič ne spremeni (Cyprus Mail).

Aritmetika oboroževanja

Mehanizem je dobro dokumentiran. Analiza preteklih ciklov povečevanja obrambnih izdatkov, ki jo je MDS objavil v aprilskem World Economic Outlook, kaže ponavljajoč se vzorec: kadar države vstopijo v daljši cikel oboroževanja, ki traja več kot dve leti in pol, se vojaški izdatki povečajo za približno 2,7 odstotne točke BDP. Približno dve tretjini tega povečanja se financirata z zadolževanjem, ne z zmanjšanjem drugih izdatkov. Javni dolg se v treh letih zviša za okoli 7 odstotnih točk BDP.

Prenovljena evropska fiskalna pravila, zajeta v Paktu za stabilnost in rast, naj bi takšne pritiske obvladovala. Pakt določa meje primanjkljaja in dolga, ki naj bi jih države članice spoštovale. EU je lani uvedla »nacionalno odstopno klavzulo«, ki državam omogoča, da zaradi obrambe začasno presežejo omejitve izdatkov za do 1,5 odstotka BDP na leto. Doslej jo je aktiviralo 17 držav članic, od Nemčije do Grčije.

Toda klavzula deluje predvsem za države, ki so bile že prej blizu pravilom. Francija in Italija, drugo in tretje največje gospodarstvo v EU, zanjo nista zaprosili. Obe želita povečati obrambne izdatke, vendar jima proračunska aritmetika tega ne omogoča. Francija ima primanjkljaj v višini približno 5,5 odstotka BDP, Italija okoli 7,4 odstotka (Evropska komisija). Obe sta že v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, formalnem disciplinskem postopku EU za države, ki kršijo triodstotno zgornjo mejo primanjkljaja. Dodatnih 1,5 odstotne točke manevrskega prostora ne spremeni veliko, če je primanjkljaj že približno dvakrat višji od dovoljene meje.

Kdo se lahko zadolži in kdo ne

Nemčija, ki izhaja iz dolga okoli 64 odstotkov BDP, se lahko za obrambo zadolžuje in še vedno ostane v razmeroma obvladljivih okvirih. Po napovedih naj bi njen dolg do leta 2027 dosegel le 68 odstotkov BDP (Evropska komisija). Podobno izhodišče imajo baltske države, Poljska in nordijske članice.

Francoski dolg naj bi se medtem do leta 2027 povzpel nad 120 odstotkov BDP (Evropska komisija). Italijanski naj bi dosegel 139,2 odstotka BDP (EUNews). Obe državi sta se vključili v posojila SAFE, novi mehanizem EU za evropsko varnost, v okviru katerega se Unija skupno zadolži za 150 mrd. evrov in nato državam članicam po ugodnih obrestnih merah posoja denar za obrambne nakupe (Svet EU). Pogoji so ugodni, vendar se posojila še vedno štejejo v nacionalni dolg.

Fiskalna pravila tako najbolj izpostavljene države zapirajo v ozek prostor, nagrajujejo pa tiste, ki so imele manevrski prostor že prej. Kot ugotavlja ECFR, gre za fiskalni razkorak, ki ga EU še ni rešila.

Politični račun

Srečanje v Nikoziji ni prineslo dogovora o skupnem zadolževanju EU za obrambo, spremembe fiskalnih ciljev ali novih instrumentov za države z visokim dolgom. Tudi MDS je nakazal, da so obramba, energetska varnost in inovacije evropske javne dobrine, zato bi bilo skupno financiranje ekonomsko smiselno. Vendar je to predstavil le kot eno možnost ob strukturnih reformah in fiskalni konsolidaciji, brez jasnega recepta.

Raziskovalni center Bruegel je že ocenil, da bo treba prenovljena fiskalna pravila znova prenoviti. OECD opozarja, da obrambni izdatki kratkoročno spodbujajo gospodarsko aktivnost, dolgoročno pa povečujejo fiskalni pritisk, ne da bi sami po sebi rešili šibko rast.

Vprašanje, na katero Nikozija ni odgovorila, bo določalo evropsko prihodnje desetletje: kdo plača varnost in kaj se neha financirati, ko računi zapadejo? Nekje med odstopnimi klavzulami in postopki zaradi čezmernega primanjkljaja bodo morale izvoljene vlade odločiti, katere javne storitve se bodo skrčile. Doslej od njih še nihče ni zahteval, naj povedo katere.