Pravila zavirajo evropske baterije

Evropa lahko velike baterijske hranilnike postavi v nekaj mesecih. Precej počasneje gre pri dovoljenjih za priključitev na omrežje in pri vprašanju, kdo plača omrežno zmogljivost, ki jo tak hranilnik zasede. Odgovor je od države do države drugačen. Ocena European Climate Neutrality Observatory za leto 2026 ugotavlja, da širitev omrežij, shranjevanje energije in prožnost sistema zaostajajo za rastjo obnovljivih virov, ker si vsaka država sama piše pravila o tem, kako se hranilniki priključujejo in uporabljajo (ESS News).

Ena baterija, dva učinka

Baterija elektrike ne proizvaja. Premakne jo v času: polni se, ko je sončne ali vetrne proizvodnje preveč, in prazni, ko ponudba ne zadostuje povpraševanju. Zato je shranjevanje vse pomembnejše v elektroenergetskem sistemu, v katerem delež obnovljivih virov raste, njihova proizvodnja pa ne sledi vedno porabi. Pravo EU to priznava. Direktiva 2019/944 shranjevanje obravnava kot posebno dejavnost in od držav članic zahteva, da novim udeležencem omogočijo pošteno konkurenco.

Ista pravila pa državam prepuščajo odločitev, kako se baterije priključijo, katere omrežnine plačujejo in kaj se zgodi, ko so daljnovodi preobremenjeni. Uredba 2024/1747 naslavlja prav to težavo: tržni posli lahko v omrežje potisnejo več elektrike, kot jo posamezen vod fizično prenese. Baterija, ki v območju s presežkom sončne energije prevzame elektriko, omrežju pomaga. Ista baterija, ki se polni tam, kjer je omrežje že napeto, ker je cenovna razlika privlačna, zastoj poveča. Zato je spor v resnici politično-ekonomski: ali je baterija podnebna infrastruktura ali še en porabnik, ki tekmuje za omejen prostor v omrežju.

Tri države, trije odgovori

Nemčija želi, da veliki baterijski hranilniki neposredneje plačujejo za omrežno zmogljivost, ki si jo rezervirajo. Bundesnetzagentur, zvezni omrežni regulator, prenavlja sistem omrežnin tako, da bi od leta 2029 večji proizvajalci in hranilniki plačevali glede na zakupljeno zmogljivost, namesto da ti stroški ostajajo predvsem pri gospodinjstvih (DIHK). Vlagatelji opozarjajo, da lahko sprememba donosen projekt spremeni v mejnega. Še vedno ni jasno, ali bodo projekti, ki bodo začeli obratovati pred rokom, zaščiteni pred novimi dajatvami (ZfK).

Nizozemska že plačuje ceno zamud. Omrežna prezasedenost je tako velika, da je Utrecht od julija 2026 ustavil sprejemanje novih priključkov za stanovanja in mala podjetja. Nizozemski operaterji omrežij Liander, Enexis in Stedin so agregatorje, podjetja, ki veliko manjših baterij, toplotnih črpalk in polnilnic za električne avtomobile povežejo v en nadzorovan portfelj, pozvali, naj v preobremenjenih območjih zagotovijo 255 MW prožne zmogljivosti. To je približno poraba manjšega mesta ob konični obremenitvi (Entra, NextEnergy). Gospodinjstva in podjetja, ki dovolijo daljinsko upravljanje svojih baterij ali polnilnic, bi prejela od 60 do 120 evrov na kilovat na leto, izplačila pa bi se financirala iz omrežnin, ki jih plačujejo vsi uporabniki omrežja (Solar Magazine). Nizozemska izkušnja je jasna: baterija na pravem omrežnem vozlišču je vredna plačila. Enaka baterija drugje ozkega grla ne odpravi.

Italija gradi vmesni model. Posodobljeni okvir za obnovljive vire vključuje hranilnike v nova pravila priključevanja in od energetskega regulatorja ARERA zahteva preglednejše dodeljevanje omrežne zmogljivosti (biblus.acca.it). Vzporedna reforma dispečiranja odpira storitve izravnave in prožnosti baterijam, razpršeni proizvodnji in električnim vozilom (trilance.com). Del hranilnikov zasluži s trgovanjem na razlikah v cenah elektrike. Del se obravnava kot načrtovana sistemska infrastruktura.

Kdo plača napačna pravila

Vlagatelji v hranilnike pridobijo, kadar so pravila jasna in je dostop do trga širok. Izgubljajo, kadar priključne vrste, dvojne omrežnine in regulativna negotovost zamrznejo kapital. Operaterji omrežij dobijo več nadzora nad upravljanjem sistema, hkrati pa so pod pritiskom, naj hitreje gradijo omrežje. Proizvajalci iz obnovljivih virov imajo korist, če hranilniki prevzamejo presežke, namesto da jim operaterji odredijo omejevanje proizvodnje. Za gospodinjstva je učinek odvisen od zasnove tarif: če hranilniki blažijo cenovne skoke in zmanjšujejo stroške omejevanja proizvodnje, se računi posredno znižajo. Če se omrežnine zvišajo zato, da pokrijejo slabo umeščene baterije, plačajo potrošniki.

Pravo EU določa, da morajo biti omrežnine do shranjevanja energije pravične in odražati dejanske stroške (Direktiva 2024/1711). Toda zasnova tarif, pravila priključevanja in upravljanje preobremenjenih vodov ostajajo v rokah nacionalnih regulatorjev. Evropa ima zavezujoče cilje za obnovljive vire. Nima pa enako zavezujočega pravilnika za hranilnike in omrežja. Težava evropskih baterij zato ni več predvsem tehnološka. Ključno vprašanje je, ali bodo regulatorji znali omejen prostor v omrežju ovrednotiti tako, da se bodo baterije polnile tam, kjer sistemu pomagajo, ne zgolj tam, kjer lahko trgovci zaslužijo.