Romunija našla še pet eksplozivnih dronov

Romunski obrambni minister Radu Miruta je razkril še pet primerov, v katerih so romunske ekipe na morju našle ostanke dronov in jih uničile; nekateri so še vedno nosili eksploziv. Po poročanju Pressonline to junijsko eksplozijo v pristanišču Constanta postavlja v drugačen okvir: ne kot osamljen incident, temveč kot ponavljajoče se tveganje na jugovzhodnem robu EU in Nata. Romunske službe morajo predmet najti, oceniti, ali lahko eksplodira, ga varno uničiti in presoditi, ali je treba vključiti Kijev. Vse to morajo storiti tako, da plavajoče orožje ne postane kriza zavezništva.

Kako je Constanta postavila vzorec

Junijska eksplozija je pokazala zaporedje, ki se zdaj ponavlja. Ukrajinski pomorski dron je dosegel pristanišče Constanta in eksplodiral. Ukrajina je Bukarešto opozorila približno 10 do 15 minut pred eksplozijo, pozneje pa incident označila za osamljen primer. Kot razlog je navedla rusko elektronsko bojevanje, zaradi katerega je izgubila nadzor nad štirimi droni Sargan-3000, izstreljenimi v bližini Sevastopola (Agerpres, Romania Observer). Bukarešta je odgovorila z dvostranskim protokolom: Miruta je Ukrajino uradno pozval, naj vsak dron, izstreljen v Črnem morju, programira tako, da se samouniči, preden doseže romunske vode (BTA). Konec junija so obrambne ekipe pri kraju Rachelu v okrožju Tulcea našle ostanke drona z eksplozivnim tovorom in izvedle nadzorovano detonacijo (Agerpres).

Ključno vprašanje je, kdo takšne predmete dejansko obvladuje. Neposredno nevarnost prevzamejo romunska obalna straža in ekipe za odstranjevanje eksplozivnih sredstev. Nato in EU zagotavljata odvračanje, posvetovanje in diplomatsko težo, vendar prve ekipe za razstreljevanje ne pošljeta onadva. Pošlje jo Romunija. Bukarešta ni sprožila 4. člena Severnoatlantske pogodbe, ki zaveznici omogoča zahtevo po posvetovanju, kadar se počuti ogroženo, Severnoatlantski svet pa zaradi teh incidentov ni imel izredne seje (NATO). To ni bilo naključje. Predsednik Nicusor Dan je za širšo vojno odgovornost pripisal Moskvi, ukrajinski dron pa obravnaval kot tehnični problem usklajevanja, ne kot napad na Romunijo (Moldova1). Bukarešta skuša problem namenoma zadržati pod pragom formalne Natove krizne politike.

Regionalni mehanizmi, nacionalni računi

Najmočnejši institucionalni odziv je za zdaj regionalen. Romunija, Bolgarija in Turčija so 8. julija razširile mandat svoje črnomorske skupine za protiminsko delovanje, ki deluje od julija 2024, tako da poleg klasičnega odstranjevanja min zajema tudi zaščito kritične podmorske infrastrukture (Agerpres, BNR). Poveljstvo se med tremi državami menja vsakih šest mesecev, skupina pa ima že precej dela: po bolgarskih podatkih, ki jih navaja BNR, so od leta 2024 na črnomorskih trgovskih poteh nevtralizirali več kot 150 plavajočih min. Ostanki dronov in pomorski droni se zdaj vključujejo v isti operativni okvir kot starejše mine.

Meje tega okvira razkrivajo stroškovno logiko. Skupni proračun ni javno potrjen. Bolgarija namerava kupiti sedem protiminskih plovil, s katerimi bi zagotovila svoj prispevek, kar pomeni, da vsaka država financira lastne zmogljivosti, namesto da bi črpala iz skupnega sklada (24 Chasa). Poleg tega je leteči dron najprej problem zračne obrambe in šele nato plavajoča razbitina. Trilateralna skupina predmet prestreže šele takrat, ko ga je veriga zračne obrambe že spregledala ali spustila naprej.

Neskladje pri prestrezanju

Romunski položaj je lokalna različica širšega evropskega problema. Po analizi, povezani z Natom, o kateri je poročal Euronews, lahko napotitev dveh bojnih letal za prestrezanje enega poceni drona stane več kot sam dron. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je predstavil načrte za več kot 40 milijard dolarjev zavezniških naložb v obrambo pred droni v petih letih (Deutschlandfunk), Romunija pa se je pridružila novi Natovi pobudi Drone Edge (Agerpres). Denar je napovedan. Odprto ostaja, ali se bo pred naslednjim predmetom, ki ga bo naplavilo na obalo, spremenil v senzorje, motilce in večplastno obrambo.

Črno morje za zdaj ni postalo ladjarska kriza, primerljiva z Rdečim morjem, kjer napadi na tovorne ladje zvišujejo zavarovalne premije za vojna tveganja in spreminjajo plovne poti. Grške in bolgarske raziskave niso našle dokazov, da bi romunski incidenti zvišali stroške zavarovanja ali preusmerili trgovske poti. Grožnja ostaja predvsem institucionalna: zadeva varnost plovbe in zaščito infrastrukture, ne pa še motenj na trgu.

Romunija nosi breme prvega odziva na sivoobmočno pomorsko grožnjo, o kateri lahko zavezniške strukture razpravljajo, jo financirajo in odvračajo, ne morejo pa je še ustaviti v trenutku stika. Dvostranski protokoli s Kijevom, trilateralna protiminska skupina in Natove naložbene obljube so odzivi na to vrzel. Nobeden je še ne zapira.