Romunija tvega 4,5 milijarde evrov

Romunski parlament mora do 31. avgusta sprejeti šest reformnih zakonov, med njimi enotni zakon o plačah v javnem sektorju. Če mu to ne uspe, država tvega izgubo več kot 4,5 mrd. evrov preostalih izplačil iz Mehanizma za okrevanje in odpornost, evropskega programa za financiranje okrevanja po pandemiji (Romania Insider, Rador). Po tem datumu lahko Evropska komisija izplačila trajno zmanjša (Uredba (EU) 2021/241).

Najzahtevnejši med šestimi zakoni je plačni. Prav pri njem se pokaže osrednja napetost romunskega načrta: zakon, ki naj bi odprl pot do enkratnega evropskega izplačila, lahko hkrati ustvari trajno višje javnofinančne izdatke.

Enkratni denar, trajni stroški

Romunija je plačno reformo obljubila v zameno za sredstva iz evropskega načrta za okrevanje. Bruselj denar sprošča šele, ko država izpolni dogovorjene mejnike in cilje (stran Evropske komisije o romunskem načrtu, pojasnilo Sveta EU o mehanizmu). Že četrti romunski zahtevek za plačilo se je zataknil, saj je Komisija zaradi neizpolnjenih mejnikov del izplačila začasno zadržala (Evropska komisija).

»Enotni zakon o plačah« naj bi sedanji romunski mozaik ločenih plačnih ureditev za učitelje, zdravnike, policiste in javne uslužbence nadomestil z enotno plačno lestvico, ki določa plače glede na delovno mesto, delovno dobo in sektor. Ključno vprašanje ostaja odprto: ali bo končna različica zmanjšala razlike med plačami, omejila najvišje prejemke, dvignila najnižje plačane zaposlene ali odložila že obljubljena zvišanja. Osnutek plačne lestvice še ni javno objavljen.

Koalicijski račun

Plačni zakon je romunsko vladajočo koalicijo razdelil po pričakovani politični črti. Začasni premier Ilie Bolojan pravi, da bo njegova stranka PNL podprla različico, skladno z zahtevami Evropske komisije, saj naj bi samo zaradi plačnega zakona viselo 770 mio. evrov evropskih izplačil (Gândul, Agerpres). Ta številka izhaja iz političnih izjav, ne iz javno objavljenega dokumenta Komisije.

Lia Olguța Vasilescu iz PSD odgovarja, da bi uporaba novega zakona državo stala dvakrat več, kot bi Romunija pridobila iz sklada za okrevanje (Agerpres). Primerjava ni čista: postavlja ponavljajoče se letno povečanje plačne mase ob bok enkratnemu evropskemu transferju. A tveganje, na katero opozarja, ni izmišljeno. Če država trajno zviša plače zato, da odklene eno tranšo evropskega denarja, lahko dolgoročni proračunski strošek preseže kratkoročno korist.

Minister za delo Dragoș Pîslaru pravi, da je Komisija odobrila romunski predlog za ponovna pogajanja, in v prenovljenem osnutku napoveduje »prijetna presenečenja«, potem ko so sindikati majsko različico zavrnili (Rador). Kaj naj bi ta presenečenja pomenila za dejanske plačne razrede, zunaj kroga pripravljavcev zakona ni znano.

Kdo bo nosil strošek

Najbolj izpostavljeni so zaposleni v javnem sektorju, ki imajo hkrati najmanj informacij. Ne vedo še, ali jim bo osnutek, sprejemljiv za Komisijo, stisnil plačna razmerja, omejil najvišje plače ali preložil obljubljena zvišanja. Če bo zakon sprejet v restriktivni obliki, bodo izgubili bolje plačani javni uslužbenci. Če se zakon ustavi in se evropska izplačila zamrznejo, bo vrzel padla na romunske davkoplačevalce. Vlada bi morala projekte, predvidene z evropsko podporo, financirati iz državnega proračuna, Romunija pa je že v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, evropskem disciplinskem postopku za države, ki se preveč zadolžujejo. Manevrskega prostora za dodatno zadolževanje je zato malo (Evropska komisija).

Romunija pri tem ni izjema. Bolgariji so zaradi treh nedokončanih reform zadržali približno 100 mio. evrov, čeprav je izpolnila 23 od 26 mejnikov (24 Chasa). Poljska je potrdila zadnjo revizijo svojega načrta za okrevanje, da bi sredstva preusmerila v projekte, ki jih še lahko dokonča pred istim rokom (poljsko ministrstvo za sklade). Države, ki so politično najtežje reforme potisnile proti koncu časovnice, se zdaj srečujejo z isto stisko: malo časa, veliko denarja in reforme, ki posegajo v domače interesne dogovore.

Romunski primer je najbolj viden zato, ker PSD, največja stranka v koaliciji, sodelovanje pogojuje z menjavo vodstva, ki ni neposredno povezana ne s plačami ne s proračunom. Parlament zato nima samo tehničnega problema. Odločiti se mora, ali lahko vladajoča koalicija plačni spor loči od boja za oblast, preden se evropski denar izteče.