Romuniji uhaja 770 milijonov evrov

Štiri glavne romunske stranke se 26. avgusta niso dogovorile o reformi plač v javnem sektorju, pet dni pred iztekom ključnega roka v evropskem skladu za okrevanje po pandemiji (Romania Insider, Bloomberg). Da bi Romunija ohranila 770 milijonov evrov nepovratnih sredstev, bi morala zakon sprejeti, predsednik bi ga moral podpisati, Evropska komisija pa bi morala reformo še preveriti, vse do 31. avgusta. Tak razplet ni več realen.

Kako deluje sistem izplačil in zakaj se je zataknil

Mehanizem za okrevanje in odpornost, evropski instrument za financiranje reform in naložb po pandemiji, državam izplačuje denar šele takrat, ko Evropska komisija potrdi, da so izpolnile dogovorjeni mejnik ali cilj (Evropska komisija, Svet EU). Romunija je reformo plač v javnem sektorju sama vključila v svoj načrt kot enega od teh pogojev.

Bukarešta je 16. avgusta vložila peti zahtevek za izplačilo, vreden 2,84 milijarde evrov, ki zajema 75 mejnikov (Radio Romania International, Mediafax). Plačni zakon je del tega postopka.

Če država običajno zgreši mejnik, lahko Komisija začasno zadrži del plačila in vladi da šest mesecev, da pomanjkljivost odpravi. Če se to ne zgodi, se znesek trajno zmanjša (EUR-Lex). Tokrat ta varovalka skoraj ne pomaga. Vsi mejniki morajo biti dokončani do 31. avgusta 2026, zadnji zahtevki vloženi do 30. septembra, vsa plačila pa izvedena do 31. decembra (smernice Komisije za zapiranje instrumenta, Brussels Times). Reforma, sprejeta prepozno, se ne more več pravočasno oceniti. Šestmesečnega popravnega roka ni, če se celoten sklad zapira v štirih mesecih.

Komisija 770 milijonov evrov še ni formalno odpisala. Tiskovni predstavnik Maciej Berestecki je na brifingu 20. avgusta govoril o postopku ocenjevanja, ne o dokončni izgubi denarja (brifing Komisije). Toda koledar Romuniji pušča zelo malo manevrskega prostora.

Plačni sistem je pokvarjen, dogovora o popravilu pa ni

Plačni zakon naj bi rešil dejansko težavo. Romunski javni sektor temelji na nepregledni kombinaciji osnovnih plač, sektorskih dodatkov, imenovanih sporuri, in izjem po posameznih institucijah, zaradi katerih so primerljiva delovna mesta plačana zelo različno (Adevărul). Reforma bi uvedla enotno nacionalno lestvico: vsako delovno mesto bi dobilo količnik, vezan na referenčno vrednost, tako da bi se primerljivo delo plačevalo po isti osnovi. Številni obstoječi dodatki bi se zmanjšali ali odpravili, zgornja meja pa bi bila približno 20 odstotkov (Știrile ProTV). Zato so se ji sindikati uprli.

Dogovor je dodatno otežilo javnofinančno vprašanje. Osnutki ministra Dragoșa Pîslaruja so predvideni dodatni strošek z začetnih 8 milijard romunskih levov potisnili proti približno 12 milijardam, Komisija pa je od Romunije zahtevala pojasnilo, kako bo razliko financirala (Digi24). Vsak lev nad dogovorjenim okvirom pomeni trajno javnofinančno obveznost, ne enkratnega izdatka. Romunski javni dolg je že presegel 60 odstotkov BDP, Fitch pa državo ocenjuje z BBB-, najnižjo investicijsko bonitetno oceno, z negativnimi obeti, kar pomeni tveganje znižanja ocene (Actmedia, SeeNews). Prostor za slabo financirano zvišanje plač je zato zelo omejen.

PSD, PNL, USR in UDMR so od dogovora odstopile iz različnih razlogov. Kelemen Hunor iz UDMR je trdil, da Romunija ne bi smela sprejemati zakonov zgolj zato, da zadosti Bruslju. Sindikati v izobraževanju so osnutek označili za nespoštljiv. Sodni uradniki so zagrozili, da bodo od 1. septembra zaprli sodišča (RRI, Digi24).

Kdo pridobi in kdo izgubi

Če 770 milijonov evrov propade, bodo prvi poraženci šole, ceste in lokalni projekti, ki naj bi jih financirala nepovratna sredstva iz mehanizma za okrevanje. Romunija bi morala ta denar nadomestiti z zadolževanjem po obrestnih merah, ki jih določa bonitetna ocena na robu neinvesticijskega razreda, ali pa projekte odpovedati. Peti zahtevek za izplačilo naj bi črpanje nepovratnih sredstev potisnil proti 78 odstotkom od skupno 13,57 milijarde evrov, ki Romuniji pripadajo iz tega instrumenta (Agerpres). Neizpolnjen mejnik ta delež zniža.

Kratkoročni zmagovalci so stranke, ki se pred volitvami izognejo sindikalnemu odporu, in vse skupine, ki ob propadu reforme ohranijo obstoječe plačne izjeme. Tudi Komisija lahko nekaj pridobi: Bolgarija se sooča s svojimi poznimi reformnimi tveganji pri zakonih o upravljanju (Mediapool), dosledno uveljavljanje romunskega mejnika pa bi pokazalo, da sistem izplačil ni zgolj formalnost.

Sindikati imajo pri tem stvaren argument. Na hitro sprejeta plačna mreža lahko utrdi nove neenakosti, realne plače ujame za nominalne zgornje meje in financiranje potisne v nepriljubljene ukrepe, kot je razširitev prispevkov za zdravstveno zavarovanje na upokojence (Gândul). Toda odlašanje ima svojo ceno. Romunija je zaradi prejšnjega spora o izplačilu že izgubila 458,7 milijona evrov, pri čemer ji je uspelo povrniti le 350,7 milijona evrov (Agerpres). Vzorec postaja znan: domača politika spremeni izvedljivo reformo v izgubljen evropski denar, račun pa plačajo skupnosti, ki čakajo na projekte, za katere je bil ta denar namenjen.