Romunija na sodišče zaradi lekarn

Lekarna, ki izdaja zdravila na recept in jih nato refundira država, svojih obveznosti ne more prestaviti za dva ali tri mesece. Veletrgovcu mora plačati zdravila, zaposlenim plače, najemnino pa lastniku prostora. Če javni plačnik zamuja, lekarna razliko financira sama: z zadolževanjem, odlaganjem plačil dobaviteljem ali z zmanjševanjem zalog. Prav zaradi tega je Evropska komisija Romunijo napotila pred Sodišče Evropske unije, najvišje sodišče Unije. CNAS, javni zavod, ki romunskim lekarnam povrne stroške izdanih zdravil, naj bi plačeval tako pozno in tako vztrajno, da je kršil pravila notranjega trga EU.

Tri opozorila, brez odprave kršitve

Pravna podlaga Komisije je Direktiva o zamudah pri plačilih, evropski predpis, ki javnim organom nalaga stroge roke za plačila dobaviteljem. Zdravstveni javni plačniki imajo največ 60 dni, kar je več kot večina drugih javnih naročnikov, vendar to ni odprto dovoljenje za odlašanje.

Komisija je Romunijo v dveh letih opozorila trikrat: aprila 2024 z uradnim opominom, nato februarja 2025 in januarja 2026 še z obrazloženima mnenjema, torej formalnima zahtevama, naj odpravi kršitev ali tvega postopek pred sodiščem. Ker romunski odgovor po oceni Komisije ni zadostoval, je zadeva končala na sodišču. Obseg težave so pokazale že romunske navedbe: CNAS naj bi lekarnam še vedno plačeval v povprečju 62 do 79 dni po izteku 60-dnevnega zakonskega roka (Stiri pe surse).

CNAS takšno uokvirjanje zavrača. Trdi, da gre za stare razmere, da je med oktobrom 2025 in aprilom 2026 poravnal zaostale obveznosti ter da so bila plačila za zdravila 8. julija 2026 tekoča (Digi24). Pravno vprašanje pa je, kaj je Romunija dejansko popravila do odločilne faze postopka zaradi kršitve. Tak postopek presoja ravnanje države v določenem obdobju. Poznejša odprava zaostankov lahko ublaži politični vtis, ne izbriše pa samodejno že nastale kršitve.

Kaj Romuniji pove italijanska zadeva

Sodišče je o skoraj enakem primeru že odločalo. V zadevi Komisija proti Italiji (C-122/18) je presodilo, da je Italija kršila Direktivo o zamudah pri plačilih, ker so njeni javni organi v praksi plačevali prepozno. Italiji ni pomagalo, da je direktivo formalno prenesla v nacionalno pravo, niti to, da bi lahko neplačani dobavitelji teoretično tožili. Merilo je bilo preprosto: ali država dejansko plačuje pravočasno. Ni.

Ta sodba za Romunijo ni ugodna. Če Komisija dokaže, da je CNAS v obdobju kršitve plačeval po 60-dnevnem roku, se Romuniji obeta enaka ugotovitev. Italija je nato vzpostavila javno platformo za spremljanje plačil v javnem sektorju in stanje dovolj izboljšala, da je Komisija postopek zaprla (IFEL). Romunski argument o »zgodovinski težavi« bo prepričljiv šele, če ga bodo spremljali primerljivi in trajni podatki o skladnosti, iz katerih bo razvidno, da CNAS dosledno plačuje v 60 dneh, ne le enkratno čiščenje zaostankov pred sodbo.

Romunija ni edina, ki zamude pri povračilih uporablja kot proračunski ventil. Poljski nacionalni zdravstveni sklad je predlagal obračunske cikle, po katerih bi bolnišnice bolnike najprej obravnavale, na plačilo pa čakale več mesecev, s čimer bi državi dejansko posojale svoj obratni kapital (Rzeczpospolita). Na Madžarskem so se zamude pri plačilih bolnišnic skozi leta sodnih sporov povečale še zaradi nakopičenih zamudnih obresti (Portfolio). Toda Romunija je prva članica, ki jo je Komisija zaradi te prakse poslala pred sodišče.

Ozko pravilo z resničnimi posledicami

Evropska unija ne vodi nacionalnih zdravstvenih sistemov. Pogodbe organizacijo in financiranje zdravstvenih storitev prepuščajo državam članicam (člen 168 PDEU). Komisija uveljavlja ožje pravilo: kadar država zasebne lekarne uporabi za izvajanje javnega zdravstvenega sistema, jih mora plačati v zakonskem roku. Direktiva obstaja prav zato, da javni organi svoje pogajalske moči ne bi uporabljali za prenos skritih stroškov financiranja na manjše dobavitelje. Lekarne niso denarna rezerva države; če jih država uporablja tako, krši pravila notranjega trga.

Če bo Sodišče odločilo proti Romuniji in CNAS kljub temu ne bo spoštoval pravil, se lahko Komisija vrne na podlagi člena 260 PDEU, ki omogoča predlog dnevnih denarnih kazni za državo, ki ne izvrši sodbe. Sodba bi obenem opozorila tudi druge članice s podobnimi navadami. Romunska obramba zato zdaj manj sloni na trditvi, da so zaostanki preteklost, in bolj na dokazilu, da bo CNAS plačeval pravočasno tudi takrat, ko sodnega pritiska ne bo več.