Rusija meri na ukrajinske postaje

Rusko obrambno ministrstvo je 30. avgusta sporočilo, da pripravlja »množične napade« na ukrajinsko energetsko infrastrukturo, kar je predstavilo kot odgovor na ukrajinske napade na ruske rafinerije (Euronews, The Irish Times). V izjavi ni navedlo datuma napadov, seznama ciljev ali vrste orožja. Grožnja je kljub temu verodostojna, ker je Rusija v zadnjih dveh zimah pokazala, da zna zadeti tiste dele ukrajinskega energetskega sistema, ki jih evropski denar, rezervna oprema in zračna obramba ne morejo dovolj hitro obnoviti ali zaščititi.

Kje se je Rusija naučila meriti

Med prejšnjo in prihajajočo zimo se je spremenila predvsem izbira ciljev. Od oktobra 2025 do aprila 2026 je skoraj 60 odstotkov preverjenih ruskih napadov na energetske objekte zadelo manjše razdelilne postaje; zimo prej je bil ta delež 31-odstoten (The Washington Times). To je pomembno zato, ker ima Ukrajina približno 120 velikih visokonapetostnih razdelilnih postaj. Te je mogoče posamično utrditi in braniti. Manjših distribucijskih vozlišč je na tisoče. Noben sistem zračne obrambe ne more pokriti vseh.

Rusija izkorišča dobro poznavanje ukrajinskega elektroenergetskega omrežja iz sovjetskega obdobja, da odklaplja proizvodne vire in upočasnjuje popravila (IEA). Poljski varnostni inštitut OSW ugotavlja, da je bila ogrevalna sezona 2025–2026 prva, v kateri je Rusija v večjem obsegu motila sisteme daljinskega ogrevanja, s čimer so izpadi elektrike prerasli v težave z ogrevanjem, vodo in komunalno higieno (OSW). Kampanja ne izklaplja več samo elektrike. Mestom jemlje osnovne pogoje za normalno življenje.

Izmenjava udarcev se stopnjuje. Volodimir Zelenski je 29. avgusta odredil potrojitev ukrajinskih napadov z brezpilotnimi letalniki dolgega dosega na Rusijo, na 1.000 na dan (The Guardian). Ukrajinske sile so avgusta najmanj 21-krat zadele ruske rafinerije, med drugim objekt Kiriši blizu Sankt Peterburga (NV). Moskovska napoved je zato hkrati grožnja s povračilom in poskus pritiska pred zimo.

Tri orodja, vsa z ozkimi grli

Evropa ima tri glavne načine, kako Ukrajini pomagati preživeti še eno energetsko kampanjo. Pri vseh so omejitve pomembnejše od političnih napovedi.

Prvo orodje je uvoz električne energije. Ukrajinsko omrežje je od marca 2022 sinhronizirano s celinsko Evropo, zato lahko elektrika teče čez slovaško, madžarsko, romunsko in poljsko mejo. Količina, ki jo Ukrajina lahko dejansko kupi in sprejme, znaša približno 2,1 GW (Green Deal Ukraina). Februarja 2026 je uvoz dosegel rekordnih 1.262,8 GWh, pri čemer je Ukrajina izkoristila skoraj 90 odstotkov razpoložljivih zmogljivosti (DiXi Group). Ta povezava je resnična varovalka, vendar ima zgornjo mejo: uvoz ne more nadomestiti uničenih elektrarn.

Drugo orodje je veriga popravil. Evropska komisija navaja, da je dosedanja podpora vključila več kot 7.000 transformatorjev, šest avtotransformatorjev, več kot 11.000 generatorjev in več tisoč električnih komponent (European Commission, EEAS). Komisija je 24. avgusta odobrila še 6,1 milijarde evrov za ukrajinsko zračno in protiraketno obrambo (European Commission). Toda junijski poziv donatorjem je pokazal, da so sredstva ukrajinskega sklada za energetsko podporo že v celoti razporejena, medtem ko nepokrite zimske potrebe presegajo 650 milijonov evrov (energy.ec.europa.eu). Še težje je fizično ozko grlo: velike transformatorje napetosti 330–750 kV izdelujejo od 12 do 18 mesecev (DIIS). Denar lahko prispe v nekaj tednih. Delujoča oprema ne.

Tretje orodje je zračna obramba, kjer je vrzel največja. Zelenski je 8. avgusta dejal, da obstaja dogovor z ZDA o mesečnih dobavah prestreznih raket za sisteme Patriot, vendar količine ne zadoščajo (Euromaidan Press). Švedsko-danski sistem zračne obrambe kratkega dosega bo prispel šele čez 12 mesecev (regeringen.se).

Tekma z zamenjavami

Najbolj konkreten je odziv nordijskih in baltskih držav. Švedska je junija za ukrajinsko oskrbo z energijo namenila skoraj 1,5 milijarde švedskih kron oziroma približno 130 milijonov evrov, predvsem za generatorje, baterije in delo Mednarodne agencije za atomsko energijo na področju jedrske varnosti (regeringen.se). Litva je 28. avgusta v Kijev in Žitomir dostavila 28,31 tone omrežne opreme, vključno s transformatorji in prenapetostno zaščito (Ukrainska Pravda, Censor.NET). Finska je v pobudo PURL, Natov nakupni mehanizem za ameriško opremo zračne obrambe za Ukrajino, vložila 40 milijonov evrov (defmin.fi).

Ruska prednost je čas. Evropa lahko Ukrajini zagotovi sredstva hitreje, kot lahko izdela transformatorje ali razširi zračno obrambo čez tisoče manjših ciljev. Če prestrezne rakete in omrežna oprema prispejo pred začetkom dolgotrajnih napadov, se ta prednost zmanjša. Proizvodni roki kažejo, da se ne bo zmanjšala dovolj.