Rusija meri na latvijski volilni prag

Latvija bo volila 3. oktobra 2026. Za sedeže v Saeimi, latvijskem parlamentu, se poteguje štirinajst kandidatnih list, več strank pa se v anketah giblje blizu petodstotnega praga za vstop v parlament (Saeima, CVK). V takšnem sistemu ni treba premakniti veliko glasov, da se spremeni sestava parlamenta. Rusija v baltski medijski prostor potiska sovražne narative, ključno vprašanje pa je, ali je škodo sploh mogoče izmeriti, preden volivci oddajo glas.

Javno dostopni dokazi ne kažejo na vdor v volilne sisteme ali neposredno prirejanje izidov. Kažejo na nekaj manj oprijemljivega: vztrajno spodkopavanje zaupanja, ki ga volivci potrebujejo, da lahko presojajo stranke in verjamejo v legitimnost postopka. Rusko zunanje ministrstvo je širilo trditve, da baltske države pripravljajo »množične deportacije« rusko govorečih prebivalcev. Litva, Latvija in Estonija so v skupnem diplomatskem protestu te navedbe zavrnile kot izmišljene (Lrytas, Labdien.lv). Estonija je zaradi iste kampanje posebej poklicala na zagovor ruskega predstavnika (ERR Estonia).

Latvijski komentatorji zato tudi samo udeležbo na volitvah obravnavajo kot varnostno vprašanje. Dezinformacije lahko krepijo apatijo, nezaupanje do institucij in dvom o poštenosti kampanje (IR). Cilj ni nujno obrniti volilnega izida. Dovolj je, da se del ljudi umakne iz procesa ali da začne dvomiti o rezultatu, saj lahko pri strankah na robu praga že majhni premiki volilne udeležbe odločijo, kdo v parlament pride in kdo ostane zunaj.

Ljudje in mreže, ne le slogani

Javni podatki kažejo tudi na organizirano dejavnost za temi narativi. Latvijska varnostna služba VDD je tožilstvu predlagala kazenski pregon štirih oseb, ki naj bi za prorusko mrežo »baltskih antifašistov« zbirale obveščevalne podatke za Rusijo (VDD Latvia). V Litvi je TV3 poročal, da so novačiči ponujali denar za posnetke v bližini vojaškega vadišča Pabradė, gradivo pa bi se lahko pozneje uporabilo kot »dokaz«, da so bili proti Rusiji izstreljeni droni (TV3).

Vzorec je razmeroma jasen: ustvariti dvom o pravicah manjšin in vojaških namenih, nato pa prepustiti demokratičnim družbam, da se pod pritiskom volitev prepirajo o resničnosti teh trditev. Poljska državna tiskovna agencija je podobne metode zaznala na drugi Natovi meji, med drugim z umetno ustvarjenimi podobami na TikToku in narativi proti obrambni porabi pred vrhom v Ankari (PAP). Več držav prepoznava isti ruski pritisk, toda Latvija se z njim sooča sredi razdrobljene parlamentarne tekme, v kateri lahko nekaj tisoč glasov odloči o vstopu strank v parlament.

Kje orodja delujejo in kje odpovejo

Evropa je po letu 2022 zgradila več plasti odziva. Akt o digitalnih storitvah, evropska uredba, ki velikim platformam nalaga oceno tveganj za volitve in javno razpravo, Evropski komisiji daje nadzorna pooblastila nad ravnanjem platform ob sistemskih grožnjah (DSA). EU je prepovedala oddajanje RT in Sputnika (Uredba Sveta 2022/350). Natov center odličnosti za strateško komuniciranje deluje prav v Rigi (NATO StratCom COE).

Ta orodja učinkujejo proti prepoznavnim tarčam. Platforme je mogoče pritisniti z obveznostmi iz akta o digitalnih storitvah. Radiodifuzne kanale je mogoče prepovedati z uredbo Sveta. Vohune je mogoče kazensko preganjati, kot kaže primer VDD. Šibka točka je vmesni prostor: šifrirani kanali, kopirane novičarske domene, polzasebne skupine na družbenih omrežjih in plačani posredniki, ki jih je težko pripisati naročniku, še težje pa pravočasno doseči pred volitvami. Prvi pravni odziv na informacijsko operacijo je še vedno v rokah nacionalnih organov, ti pa se premikajo s hitrostjo preiskav, ne s hitrostjo volilne kampanje.

Kaj volivci še potrebujejo

Javni zapis vsebuje diplomatske proteste, opozorila varnostnih služb in medijske analize. Ne vsebuje pa forenzičnega poročila platform, ki bi pokazalo, katere mreže so širile narative in koliko ljudi so dosegle. Prav tako ne kaže, ali so se stališča volivcev spremenila. Glasovi, ki jih ruski narativ najpogosteje uporablja kot izgovor, torej rusko govoreči prebivalci Latvije in Estonije, so v javni razpravi o lastnem domnevnem preganjanju večinoma odsotni.

Grožnja je verodostojna, uradna zaskrbljenost pa utemeljena. Toda pred 3. oktobrom volivcem trije akterji dolgujejo več natančnosti. VDD lahko objavi dokaze o grožnji, ne da bi ogrozila aktivne postopke. Platforme, ki delujejo po pravilih akta o digitalnih storitvah, lahko objavijo podatke o dosegu in odstranitvah usklajenih kampanj proti latvijskim volivcem. Evropska komisija pa lahko javno pove, ali se orodja za varovanje integritete volitev iz akta o digitalnih storitvah uporabljajo. Opozorila brez javnih dokazov lahko sicer postanejo prav to, proti čemur naj bi se borila: še en razlog za nezaupanje v institucije.