Ruski LNG kljub umiku raste

Fayard, ladjedelnica na danskem otoku Funen, v suhih dokih vzdržuje in popravlja tankerje, ki prevažajo ruski utekočinjeni zemeljski plin. Pravil EU, ki bi to prepovedovala, ni. Ladjedelnica vsako plovilo preveri na sankcijskih seznamih in zavrne ladje, ki so nanje uvrščene (WirtschaftsWoche). Danska predsednica vlade je položaj označila za »nerazumljiv«, vendar pred spremembo evropskih pravil nima pravnega instrumenta, s katerim bi ga ustavila.

Ta razkorak med političnim namenom in pravno resničnostjo dobro povzema stanje evropskih energetskih sankcij. Rusija je v prvem četrtletju 2026 še vedno zagotovila 17,3 odstotka uvoza utekočinjenega zemeljskega plina v EU (Eurostat). Po podatkih spremljanja ACER, evropskega energetskega regulatorja, se je ta uvoz v začetku leta 2026 medletno povečal za 11 odstotkov, po uveljavitvi novih omejitev marca pa še za dodatnih 17 odstotkov (Euronews). EU ruski plin uradno postopno opušča, dejanske količine pa se za zdaj gibljejo v nasprotno smer.

Zakaj postopno opuščanje omogoča večji pretok plina

Utekočinjeni zemeljski plin, torej zemeljski plin, ohlajen v tekoče stanje, da ga je mogoče prevažati z ladjami namesto po plinovodih, je odvisen od dolge storitvene verige: tankerjev, suhih dokov, popravil trupa, pristaniških postankov, zavarovanja, skladiščenja v terminalih in uplinjanja, s katerim se tekočina znova spremeni v plin za plinovodno omrežje. Štirinajsti sveženj sankcij EU, sprejet junija 2024, je zaprl en člen te verige: terminalom v EU je prepovedal pretovarjanje ruskega utekočinjenega zemeljskega plina za nadaljnji izvoz v države zunaj Unije (Svet EU). Ni pa prepovedal ruskega utekočinjenega plina, kupljenega za evropsko porabo, prav tako ni posegel v storitve za ladje (EEAS).

Nove pogodbe za ruski plin so od marca 2026 prepovedane. Stare pogodbe, sklenjene pred prepovedjo, pa lahko tečejo do strožjih rokov leta 2027, pri čemer popolne prepovedi uvoza ni pričakovati pred januarjem tega leta (Euronews). To prehodno obdobje pojasnjuje rast količin: kupci z obstoječimi pogodbami imajo jasen interes, da dobave prevzemajo, dokler je pravna pot še odprta, del trga pa se najverjetneje pripravlja na zaprtje roka z dodatnimi zalogami. Fayard ne prodaja plina, temveč vzdrževanje ladij. Deluje v prostoru, ki ga je pravo EU zavestno pustilo odprtega.

Vrzel nima samo enega naslova

Fayard ni edina izjema v sistemu. Belgijski terminal Zeebrugge, ki ga upravlja Fluxys, ponuja skladiščenje, natovarjanje in uplinjanje. Te storitve lahko uporabljajo tudi pošiljke ruskega utekočinjenega zemeljskega plina, ki vstopajo v EU za domačo porabo, torej po poti, ki je sankcije niso zaprle (Fluxys, Svet EU). Ladjedelnica ohranja tanker ploven. Terminal njegov tovor spremeni v uporaben plin. Obe dejavnosti ostajata zunaj sankcij.

Politična delitev sledi gospodarskim interesom. Francija je največja vstopna točka za utekočinjeni zemeljski plin v Evropi; leta 2025 je uvozila 249 TWh LNG, kar je po podatkih Les Énergies Renouvelables pokrilo 56 odstotkov francoske oskrbe s plinom. TotalEnergies ima pogodbo o nakupu z ruskim projektom Yamal LNG, ki velja do leta 2032 (Executive Digest). Španija ima šest obratov za uplinjanje in največjo vstopno zmogljivost za LNG v EU, tamkajšnji pristaniški operaterji pa javno opozarjajo, da bi hitra prepoved lahko zvišala cene in povečala odvisnost od ameriških dobaviteljev (upday Spain). Francija in Španija imata finančni interes za počasnejši časovni načrt. Baltske države zagovarjajo nasprotno: hitrejšo popolno prepoved, ker preostali uvoz po njihovem še naprej financira rusko vojno gospodarstvo (english.nv.ua).

Bruselj ima do roka januarja 2027 še šest mesecev. Resnost evropskega pristopa se ne bo merila z novo politično izjavo, temveč s podrobnostmi: ali bodo stare pogodbe predčasno izgubile izjemo, ali bodo terminalski operaterji dobili nove obveznosti pri ravnanju s pošiljkami ruskega plina in ali bo ladjedelnica na danskem Funenu še naprej lahko servisirala tankerje, ki ga prevažajo.