Napadi oklestili ruski bencin

Ukrajinski napadi na rafinerije in transportne poti so rusko energetsko gospodarstvo razdelili na dva dela: surova nafta še teče, gorivo, ki ga je mogoče uporabiti, pa ne pride v zadostnih količinah do črpalk, kmetij in enot na fronti. Moskva je prepovedala izvoz goriva, sprostila izredne rezerve in javno priznala pomanjkanje. Tretja največja proizvajalka surove nafte na svetu omejuje porabo bencina.

Surova nafta še ni gorivo

Nafta v zemlji nima neposredne uporabne vrednosti, dokler je rafinerija ne predela v bencin, dizel ali letalsko gorivo, tovornjaki oziroma cevovodi pa je ne dostavijo uporabnikom. Rusija je to zmogljivost imela, vendar je bila varnostna rezerva manjša, kot se je zdelo. Pred napadi je država proizvedla približno 41 milijonov ton bencina na leto, domače povpraševanje pa je znašalo okoli 36 milijonov ton (Meduza). Razlika je obstajala, a ni bila velika.

Ukrajinski napadi z brezpilotnimi letalniki in raketami so jo izničili. Junija je rafinerijska predelava, torej količina surove nafte, ki jo obrati dejansko predelajo v gorivo, medletno padla za 25 odstotkov, na 3,95 milijona sodov na dan, proizvodnja bencina pa za 17 odstotkov (AP). Reuters je ob sklicevanju na vire iz panoge poročal, da proizvodnja bencina zdaj pokriva približno 65 odstotkov sezonskega povpraševanja. To je ocena, vendar smer potrjujejo tudi poteze Moskve: vlada je prepovedala izvoz goriva, sprostila strateške rezerve, preložila vzdrževalna dela v rafinerijah in dovolila proizvodnjo goriva nižje kakovosti (The Star/Xinhua, TASS).

Podpredsednik vlade Aleksander Novak je sprva govoril o »nenačrtovanih popravilih«. Nato je priznal: »Priznati moramo, da obstajajo težave in pomanjkanje zaradi napadov.« Dodal je, da so panični nakupi povpraševanje povečali za 20 do 30 odstotkov, zato se je fizičnemu pomanjkanju pridružilo še kopičenje zalog (TASS). Vlada, ki prepove izvoz goriva, se odpove delu deviznih prihodkov, da bi preprečila zlom domače oskrbe.

Kdo dobi gorivo in kdo ne

Pomanjkanje ne prizadene vseh enako. Veleprodajne cene goriv, torej borzne cene večjih količin, ki jih plačujejo trgovci in neodvisne bencinske črpalke, se zaostrijo prej, kot se v celoti prilagodijo maloprodajne cene na črpalkah. Neodvisne črpalke, ki kupujejo na odprtem trgu, so zato prve pod pritiskom. Vertikalno integrirane naftne družbe, kot sta Rosneft in Lukoil, lahko dobave preusmerijo v lastne maloprodajne mreže (Meduza). Najbolj izpostavljeni so kmetje, prevozniki in oddaljene regije, ki so odvisni od dizla.

Za vojno je dizel pomembnejši od bencina. Poganja vojaške tovornjake, težko opremo, železniško logistiko in kmetijsko oskrbo, od katere sta odvisna vojska in proračun. Rusija običajno presežek dizla izvaža, s tem pa pridobiva prihodke in fiskalni manevrski prostor. Ko rafinerijska predelava pade, mora država izbirati med fronto, kmetijami in civilnimi vozniki (Business Insider Polska, RMF24). Dokazi za zdaj še ne kažejo, ali ima ruska vojska že omejitve pri gorivu ali pa je pred pomanjkanjem zaščitena, medtem ko ga občutijo civilisti.

Kaj spremlja Evropa

V večini prestolnic Evropske unije ta razvoj razumejo kot potrditev, da pritisk na ruski sektor predelave nafte učinkuje. Madžarska in Slovaška sta tveganju bliže, saj sta z rusko surovo nafto povezani prek naftovoda Družba. Vendar madžarski analitiki opozarjajo, da je enačba »ukrajinski napad pomeni višjo ceno na madžarskih črpalkah« preveč poenostavljena. Maloprodajne cene goriv so odvisne od svetovnih referenčnih cen surove nafte, menjalnih tečajev, davkov in rafinerijskih marž, ne od ene same motnje v dobavi (Portfolio, Telex).

Grška izpostavljenost je predvsem komercialna, ne neposredno povezana s cenami na črpalkah. Grške ladjarske družbe so v zadnjih treh letih s prevozom ruske nafte zaslužile najmanj 3,8 milijarde dolarjev, maja pa so prepeljale približno 15 odstotkov ruskega izvoza surove nafte po morju (euro2day.gr). Ta posel se je razvil ob cenovni kapici skupine G7, pravilu, ki zahodnim ladjarjem in zavarovalnicam dovoljuje sodelovanje pri prevozu ruske nafte le, če se ta prodaja pod določeno mejo. Če napadi povečujejo nevarnost na tankerskih poteh in spreminjajo trgovinske tokove, se grški operaterji pri nekaterih plovbah soočajo z višjimi vozninami, pri drugih pa z večjim tveganjem glede skladnosti s pravili.

Ukrajina je trdila, da je v Azovskem morju napadla do 21 ruskih tankerjev. Ruski uradniki so priznali štiri, medijska poročila pa so navajala od osem do 21 plovil (AP, newsit.gr). Natančno število je manj pomembno od vzorca. Rusiji ne primanjkuje surove nafte. Primanjkuje ji rafinerijskih zmogljivosti in varnih transportnih povezav, ki surovo nafto spremenijo v gorivo za tank ali traktor. To je težava, ki jo je težje hitro odpraviti kot običajen cenovni šok, vsak mesec napadov pa podaljšuje čakalno vrsto za popravila.