Rutte Trumpu ponuja 5% obrambni cilj

Generalni sekretar Nata Mark Rutte je ta teden tri dni preživel v Washingtonu, kjer je poskušal preprečiti, da bi Donald Trump prihodnji mesec vrh v Ankari spremenil v javni obračun z evropskim zanašanjem na ameriško varnost. Sestal se je s Trumpom, visokimi uradniki in člani kongresa (NATO). Sporočilo je bilo preprosto: evropska obrambna poraba raste, zaveznice pa so očitek razumele (Euronews, KSAT). Težava je, da je nova Natova zaveza politično uporabna, ker Trump vidi številko, operativno pa krhka, ker se zaveznice še vedno ne strinjajo, kaj se šteje, kdo zapolni vrzeli v zmogljivostih in kako se izpolnjevanje sploh uveljavlja.

Cilj, ki vabi k ustvarjalnemu računovodstvu

Zaveza, ki jo Rutte predstavlja v Washingtonu, izhaja z Natovega vrha v Haagu: zaveznice naj bi do leta 2035 za obrambo in z obrambo povezane izdatke namenile 5 odstotkov BDP. Od tega naj bi šlo 3,5 odstotka za temeljne vojaške potrebe, 1,5 odstotka pa za širši sklop, ki vključuje infrastrukturo, kibernetsko odpornost, civilno pripravljenost in obrambno industrijo (NATO, BBC). Prav ta drugi sklop odpira računovodske spore. Vlade lahko posodobitve železnic, popravila pristanišč in proračune za odzivanje na nesreče preimenujejo v obrambni prispevek, ne da bi kupile en sam izstrelek.

Ruttejeve številke so na skupni ravni dovolj stvarne. Evropske zaveznice in Kanada so leta 2025 po njegovih besedah po ministrskem zasedanju temeljne obrambne naložbe realno povečale za več kot 90 mrd. dolarjev (NATO). Vseh 32 zaveznic zdaj dosega starejši cilj dveh odstotkov BDP (Atlantic Council). Toda Rutte je sam opozoril, da »denar sam ne ustavi izstrelkov ali tankov« in da mora vrh v Ankari prinesti razporedljive zmogljivosti, ne le proračunskih postavk (NATO).

Španija jasno pokaže težavo definicij. Madrid trdi, da lahko cilje glede zmogljivosti doseže pri približno 2,1 odstotka BDP, v sklop odpornosti pa želi vključiti izdatke za kibernetsko varnost, telekomunikacije in odzivanje na nesreče (Index.hr). Po poročanju Brussels Timesa je bila edina zaveznica, ki ni podpisala haaške zaveze o petih odstotkih (Brussels Times). Če se takšno razumevanje razširi, cilj ne bo več skupni vojaški standard, temveč seznam nacionalnih računovodskih izbir.

Nemčija ponuja zrcalno različico iste napetosti. Berlin trdi, da njegova vloga logističnega hrbteničnega prostora Nata pomeni, da so ceste, mostovi in pristanišča resnične obrambne naložbe; temu pravi »Gesamtverteidigung«, torej celostna obramba (BMVg). Logika ni prazna: okrepitve proti vzhodu se premikajo skozi nemško infrastrukturo. Hkrati pa takšna razlaga olajša proračunsko politiko vlade, ki se sooča z 42 mrd. evrov finančne vrzeli in opozorili revizorjev o neučinkovitem javnem naročanju, medtem ko se poraba povečuje (Tagesschau).

Vrzeli v zmogljivostih za številkami

Ruttejeva pot v Washington ima konkreten razlog. ZDA preverjajo svojo razporeditev sil v Evropi, Rutte pa je priznal, da Washington prilagaja prispevke k Natovemu modelu sil, načrtu zavezništva, ki določa, katere države prispevajo katere enote in sredstva, pri čemer naj bi zaveznice pokrile del nastalih vrzeli (NATO). Če se ameriška zračna obramba, obveščevalne zmogljivosti, logistika in poveljniška sredstva premaknejo proti indopacifiški regiji, jih morajo evropske zaveznice nadomestiti ali sprejeti šibkejše odvračanje na vzhodni meji z Rusijo.

Italija je razkrila drugo plat delitve bremen. Potem ko je Rutte dejal, da je iz Italije za podporo operacijam proti Iranu odletelo približno 500 ameriških letal, je obrambni minister Guido Crosetto vztrajal, da je Rim odobril le tehnične in logistične polete, ne pa bojnih misij, ter ponudil, da parlamentu poroča o vsakem poletu posebej (Open, Adnkronos). Opozicijske stranke so zahtevale pojasnilo, ali se je italijansko ozemlje uporabljalo za napade brez vednosti parlamenta (Il Fatto Quotidiano). Epizoda ostaja nerazčiščena, vendar kaže vrzel, ki je proračunske zaveze ne zajamejo: baze, preleti in logistika lahko državo potegnejo v ameriške operacije, še preden volivci razumejo, kaj se je zgodilo.

Brez kazni za nedosežen cilj

Ruttejev obisk v Washingtonu je kupil čas, ne rešitve. Nato nima mehanizma, s katerim bi kaznoval ali sankcioniral zaveznice, ki ne dosežejo petodstotnega cilja; gre za zavezo z vrha, ne za pogodbeno določbo z izvršilno močjo (Defence Priorities). Prav tako ni dogovorjene podrobne definicije, kaj sodi v 1,5-odstotni sklop odpornosti, zato lahko vsaka vlada kot obrambo šteje ceste, pristanišča, kibernetske programe ali proračune za civilno pripravljenost (NATO Association of Canada). Rutte lahko upravlja odnos s Trumpom. Pretvoriti proračunske obljube 32 držav v enote, zaloge in logistiko, ki obstajajo pred krizo, pa ni naloga, ki bi jo lahko rešil en sam generalni sekretar.