Srbska rafinerija čaka na OFAC

Ameriški urad za nadzor tujih sredstev OFAC, ki deluje v okviru ministrstva za finance ZDA, je 28. in 29. avgusta podaljšal tri ločena dovoljenja. Skupaj omogočajo, da edina velika srbska rafinerija še naprej obratuje, da surova nafta teče po hrvaškem naftovodu in da se madžarska skupina MOL z Rusijo še naprej pogaja o odkupu večinskega deleža. Vsa tri dovoljenja potečejo 30. septembra (NIS, N1, Portfolio).

V poročilih se zadeva pogosto pojavi kot ena novica. V resnici gre za tri različne pravne izjeme, pri čemer bi odpoved katere koli od njih pretrgala drug člen v verigi.

Tri dovoljenja, tri točke pritiska

Prvo dovoljenje omogoča NIS, srbski nacionalni naftni družbi, osnovno poslovanje: uvoz surove nafte, predelavo v rafineriji Pančevo južno od Beograda, prodajo goriv, izplačilo plač in poravnavo transakcij. Večinski lastnik NIS je Gazprom Neft, ruski proizvajalec nafte, povezan z državo. Prav rusko lastništvo je razlog, da je dovoljenje sploh potrebno. Banke, zavarovalnice in ladjarske družbe se praviloma izogibajo poslovanju s sankcioniranimi subjekti, ker jih lahko obdelava njihovih plačil stane dostopa do ameriškega finančnega sistema. Brez dovoljenja NIS ne bi mogel normalno plačevati, rafinerija pa bi obstala (NIS, NIS).

Drugo dovoljenje se nanaša na JANAF, hrvaško državno nadzorovano družbo za jadranski naftovod, ki surovo nafto fizično dostavlja iz pristanišča Omišalj do Pančeva. To dovoljenje je ožje: besedilo ga omejuje na dejavnosti, ki so »običajne in nujne« za prevoz nafte po obstoječi pogodbi z NIS (Index.hr). Ko je prejšnje dovoljenje konec leta 2025 poteklo, je bil transport več tednov blokiran (Bloomberg Adria).

Tretje dovoljenje madžarski naftni skupini MOL omogoča nadaljevanje pogovorov z Gazprom Neftom o ruskem 56,15-odstotnem večinskem deležu v NIS. Gre za dovoljenje za pogajanja, ne za odobritev nakupa (Telex, Portfolio). MOL in Srbija sta junija podpisala pogojni delničarski sporazum, po katerem bi Beograd svoj delež povečal za pet odstotnih točk in dobil pravico blokade pri ključnih korporativnih odločitvah (Caliber, Telex). Dokler OFAC ne odobri dejanske prodaje, delnice ne morejo zamenjati lastnika. Računica je za obe strani jasna: MOL bi pridobil večji regionalni obseg v rafinerijah in maloprodaji, Srbija pa neruskega lastnika, ne da bi se odrekla vplivu v podjetju.

Srbija potrebuje nafto, Hrvaška prihodke

Za Srbijo je tveganje najprej fizično. Pančevo pokriva približno 80 odstotkov domačega povpraševanja po gorivih, surova nafta pa do rafinerije večinoma prihaja po poti JANAF (Index.hr). NIS je leta 2025 prodal 3,023 milijona ton naftnih derivatov, v prvi polovici leta 2026 pa ustvaril 9,8 milijarde dinarjev čistega dobička (NIS IR, NIS IR). Srbska ministrica za energetiko Dubravka Đedović Handanović je pogovore med MOL in Gazprom Neftom opisala kot pogovore v »zaključni fazi« (Biznis.rs). Srbski predstavniki so podobne ocene o skorajšnjem dogovoru izrekali že prej. Beograd je hkrati do 30. septembra uvedel začasno prepoved izvoza naftnih derivatov, kar kaže, da oblasti med iztekanjem dovoljenj upravljajo domačo oskrbo (Newsmax Balkans).

Hrvaški kratkoročni interes je prav tako jasen. Pogodba z NIS po navedbah hrvaške javne radiotelevizije HRT predstavlja več kot tretjino prihodkov JANAF (HRT). Hrvaški premier Andrej Plenković je dejal, da bi bil sklenjen dogovor med MOL in NIS »dober za JANAF«, ker bi odpravil sam razlog za sankcijsko tveganje (N1 Croatia). Daljša slika je manj udobna. JANAF danes zasluži zato, ker je pot. Če bi MOL nadzoroval rafinerijsko mrežo, ki že vključuje hrvaško INA in slovaški Slovnaft, bi lahko Madžarska in Srbija sčasoma dobili razlog za gradnjo alternativnega naftovoda, s čimer bi se hrvaški vpliv tranzitne države zmanjšal (Večernji list).

Kontinuiteta brez rešitve

Zgodovina podaljševanj pove veliko. NIS je najprej dobil dovoljenje do 20. marca, nato do 31. julija, zdaj do 30. septembra. Vsako podaljšanje ohranja dobavo goriv in izplačila plač, nobeno pa Gazprom Nefta ne približa dejanski odpovedi nadzoru in izstopu iz plačilnih kanalov. Srbski in bolgarski primer kažeta isti vzorec: začasna dovoljenja lahko sankcioniranim rafinerijam mesece omogočajo obratovanje, ne da bi rešila vprašanje lastništva in denarnih tokov.

Dovoljenja kupujejo kontinuiteto, ne spremembe lastništva. MOL in OFAC sta akterja, ki lahko dovoljenje za pogajanja spremenita v zaključen posel. Do takrat srbski sistem oskrbe z gorivi deluje na podlagi sprotnih ameriških pravnih izjem, mesec za mesecem.