Šestnajst držav EU proti obrambnemu zasuku

Šestnajst držav članic EU je 26. maja zavrnilo predlog Evropske komisije za proračun v obdobju 2028-2034. Njihov očitek je preprost: Bruselj naj bi sredstva za kmete in najrevnejše regije preusmerjal v obrambno krepitev, od katere bodo največ imele države z razvito orožarsko industrijo. Na drugi strani severne neto plačnice zahtevajo vitkejši proračun, osredotočen na varnost in konkurenčnost. Gre za skoraj 2 bilijona evrov.

Največji premik porabe v generaciji

Predlog Komisije bolj odločno kot kateri koli prejšnji proračunski cikel spreminja prednostne naloge evropske porabe. Kmetijstvo in kohezija, torej subvencije ter infrastrukturni transferji za revnejše regije in kmete, bi se znižala z 62 odstotkov celotne porabe EU na približno 44 odstotkov (European Commission). Kmetijske subvencije v okviru SKP, skupne kmetijske politike, bi se nominalno znižale za 24 odstotkov, na najmanj 295,7 mrd. evrov (capreform.eu). Kohezijska sredstva bi se realno skrčila za približno 15 odstotkov (CEPR).

Sredstva za obrambo in konkurenčnost bi se povečala za petkrat, na približno 131 do 140 mrd. evrov (Finabel). Celotni proračun bi zrasel na skoraj 2 bilijona evrov, vendar bi rast večinoma pobrale nove prednostne naloge.

Komisija spreminja tudi način izplačevanja denarja. Novi proračun se odmika od povračila stroškov, pri katerem država najprej porabi denar, Bruselj pa ji ga nato povrne. Namesto tega uvaja izplačila po doseženih ciljih, po zgledu pokoronskega sklada za okrevanje. Države bodo morale izpolniti reformne mejnike, preden bodo prejele denar. To Bruslju daje precej večji vpliv na dejansko uporabo sredstev, kar vlade prejemnic skrbi skoraj toliko kot sama višina rezov.

Kdo denar dejansko dobi

Poljska, največja neto prejemnica v EU s približno 12,9 mrd. evrov na leto, je močno odvisna od kohezijskih transferjev (IW Köln). V južni in vzhodni Evropi evropska sredstva pomenijo velik delež javnih naložb. Šestnajst držav, ki so podpisale skupno izjavo, večinoma prihaja iz teh regij in skupaj predstavlja večino držav članic. Njihov argument je, da se režejo prav politike, od katerih imajo največ koristi (Latvian MFA, Euronews).

Pri obrambi je slika drugačna. Nemčija, Francija in Švedska imajo industrijsko zaledje, s katerim lahko poberejo velik del novih vojaških naročil (Bruegel). Nemčija, že zdaj največja neto plačnica s približno 19,8 mrd. evrov na leto (Euronews), bi lahko v novem proračunu postala hkrati večja plačnica in večja prejemnica. Proračunski zasuk zato ne prerazporeja denarja samo med politikami, temveč tudi med državami.

Skupno zadolževanje za orožje, ne pa za mostove

Najmočnejši argument koalicije zadeva asimetrijo, ki jo je težko gladko pojasniti. EU je lani odobrila 150 mrd. evrov skupnega zadolževanja prek instrumenta SAFE, namenjenega skupnim obrambnim nabavam (Council of the EU). Komisija za regionalne naložbe ni hotela predlagati primerljivega mehanizma. Če se lahko EU skupaj zadolži za orožje, sprašujejo južne in vzhodne vlade, zakaj se ne more tudi za ceste in bolnišnice?

Vprašanje je še ostrejše, ker se Mehanizem za okrevanje in odpornost, pokoronski sklad v vrednosti 800 mrd. evrov, izteče leta 2026. V državah, ki so od njega bolj odvisne, naj bi to od leta 2027 rast BDP vsako leto znižalo za približno 0,25 odstotne točke (EC Spring 2026 Forecast). Evropski parlament je podprl 10-odstotno povečanje glede na predlog Komisije (European Parliament). Toda proračun v Svetu zahteva soglasje, zato imajo varčne države, kot so Nizozemska, Švedska in Avstrija, dejanski veto.

Vsebinska pogajanja v Svetu se še niso začela. Ko se bodo, verjetno jeseni, bo imelo šestnajst kohezijskih držav številčno večino, ne pa moči za blokado. Varčne države bodo imele veto, ne pa večinske podpore. Nekje med tema položajema bo nastal sedemletni načrt porabe.