Slovaška tvega sredstva za gozdove

Slovaška vlada trdi, da evropski denar ni ogrožen. Kmetijski minister Richard Takáč poudarja, da je vlada potrdila coniranje štirih narodnih parkov in da gre zgolj za vprašanje upravljanja gozdov (Aktuality). Toda znotraj iste vlade se sliši drugačna ocena. Filip Kuffa, državni sekretar na ministrstvu za okolje, je priznal, da bi lahko imela Evropska komisija z ureditvijo težavo (Topky). Po njegovem je ključno, da predpisi upravljavsko moč puščajo državnim gozdarskim podjetjem, namesto da bi jo prenesli na uprave parkov.

Ta razlika ni tehnična. Reforma narodnih parkov je eden od mejnikov v slovaškem načrtu za okrevanje in odpornost, torej v pogodbi o izvedbi reform, ki jo je vsaka članica sklenila z EU za dostop do denarja po pandemiji. V okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, evropskega sklada v vrednosti 650 mrd. evrov, Evropska komisija izplačila odobri šele, ko preveri, da so dogovorjeni reformni koraki izpolnjeni (EUR-Lex, European Commission). Če presodi, da slovaška izvedba ne ustreza zavezi, lahko naslednje izplačilo začasno ustavi ali zniža.

Kdo dejansko nadzira gozdove

Spor se ne vrti okoli vprašanja, ali je Slovaška sprejela predpise. Sprejela je štiri. Jedro spora je, kdo ima v mejah narodnih parkov dejansko oblast.

Državna gozdarska podjetja so gospodarski upravljavci: sekajo les in ga prodajajo. Danes upravljajo velike dele slovaških narodnih parkov, tudi stare gozdove, ki naj bi jih varovale evropske zaveze o biotski raznovrstnosti. Reforma bi morala ta nadzor prenesti na uprave parkov, ki so odgovorne za okoljske cilje, ne za prihodke od lesa. Znanstveniki in naravovarstvene organizacije trdijo, da je potrjeno coniranje predvsem formalno in da pod najstrožje varstvo ne postavlja dovolj starih gozdov (Denník N).

To so politične ocene, ne odločitev Evropske komisije. Javno dostopni dokazi za zdaj ne kažejo, da bi EU zaradi coniranja parkov formalno ustavila slovaška izplačila. Evropsko računsko sodišče postopek opisuje kot preverjanje na podlagi dokazov: država vloži zahtevek za izplačilo, Komisija preveri, ali so pogoji izpolnjeni, in lahko zadrži celotno izplačilo ali njegov del, če niso (European Court of Auditors). Pri osmem zahtevku za izplačilo se ta presoja javno še ni zgodila.

Bruselj še plačuje, rok pa se izteka

Slovaška je nedavno dobila odobritev za šesto in sedmo izplačilo iz mehanizma za okrevanje in odpornost, ki sta bili pred tem zadržani, skupaj v višini 1,2 mrd. evrov (Denník N). Vsi mejniki iz načrtov za okrevanje morajo biti izpolnjeni, zadnji zahtevki za izplačilo pa vloženi do avgusta 2026 (EUR-Lex). Rok pritiska na obe strani: Slovaška potrebuje denar, Komisija pa mora pokazati, da zna ločiti dejansko reformo od izpolnjevanja obrazcev.

Češki mediji zgodbo umeščajo v širši okvir upravljanja države. Evropski parlament je okrepil pritisk na Slovaško zaradi pomislekov glede pravne države in domnevne zlorabe evropskih sredstev, zato se zadeva češkim bralcem kaže predvsem kot vprašanje institucionalnih standardov, ne gozdarske politike (Aktuálně.cz). Širše po evropskih medijih se primer za zdaj ni uveljavil kot formalni spor z EU.

Vprašanje za Komisijo presega Slovaško. Ali lahko vlada mejnik izpolni na papirju, ob tem pa ohrani staro razmerje moči? Če bodo slovaški predpisi prestali presojo kljub očitkom, da so vsebinsko prazni, bo to drugim vladam, ki odlašajo z zahtevnimi reformami, poslalo signal, da je prag nizek. Če bo Komisija izplačilo blokirala ali znižala, bo pokazala, da lahko Bruselj denar zadrži tudi takrat, ko reforma formalno obstaja, vendar ne spremeni ničesar bistvenega.

Preden je mogoče tveganje za sredstva opisati kot dejstvo, manjkajo tri stvari: natančno besedilo mejnika, h kateremu se je Slovaška zavezala, vključno z merili preverjanja; končno objavljeno besedilo predpisov o coniranju, predvsem določbe o upravljavski pristojnosti; in ocena Evropske komisije o osmem zahtevku za izplačilo. Do takrat je Takáčevo stališče postopkovno vzdržno. Kuffovo priznanje iz iste vlade, da pogoji iz načrta za okrevanje po njegovem niso izpolnjeni, pa je razlog, da gozdarski spor postaja preizkus, kako resno EU pri svojem največjem finančnem instrumentu uveljavlja reforme, za katere plačuje.