Slovalco znova zaganja proizvodnjo

V tovarni aluminija Slovalco v Žiaru nad Hronom so ta teden znova zagnali prve elektrolizne celice, tri leta po tem, ko so visoke cene elektrike ustavile primarno proizvodnjo. Primer presega Slovaško, ker kaže, kakšen dogovor morajo evropske vlade danes ponuditi energetsko intenzivni industriji, če jo želijo obdržati doma: cenejšo elektriko, povračilo stroškov ogljika in podporo brez jasnega končnega datuma.

75.000 ton, ne 175.000

Slovalco vrača 75.000 ton letne proizvodnje od skupne zmogljivosti približno 175.000 ton, ob naložbi najmanj 100 mio. evrov. Preostalih 100.000 ton je odvisnih od pogodb za dobavo elektrike, ki jih še ni, in od pogojev po letu 2030.

Predsednik vlade Robert Fico je ponovni zagon predstavil kot obnovitev do 17 odstotkov evropske primarne proizvodnje aluminija. Ta številka temelji na polni zmogljivosti Slovalca, ne na dejansko potrjenih 75.000 tonah, hkrati pa jo meri samo glede na primarno proizvodnjo v EU, ki je po zapiranju talilnic po celini upadla na približno 950.000 ton na leto. Širša evropska proizvodnja je v prvi polovici leta 2026 znašala približno 3,6 mio. ton. Ne glede na imenovalec je začetni ponovni zagon precej manjši od političnega sporočila.

Poceni elektrika postaja industrijska politika

Primarna proizvodnja aluminija, torej pridobivanje nove kovine iz rude z elektrolizo in ne recikliranje odpadnega aluminija, porabi ogromno električne energije. Za tono je potrebnih približno 14 megavatnih ur, elektrika pa običajno predstavlja 30 do 40 odstotkov proizvodnih stroškov. Zato se talilnice ob skoku cen zaprejo med prvimi, brez pomoči pa se vračajo med zadnjimi.

Pomoč Slovalcu ima dva dela. Prvi je dolgoročna dobavna pogodba z Vodohospodársko výstavbo, državno hidroenergetsko družbo, za približno 100 megavatov stalne elektrike. Talilnic ni mogoče poceni vklapljati in izklapljati, zato potrebujejo pasovno elektriko po ceni precej pod tržno. Dejanska cena ni javna; državna družba je pogodbene količine in cene označila za poslovno skrivnost.

Drugi del je preoblikovan slovaški sistem povračil za stroške elektrike, povezane z ogljikom. Proizvajalci elektrike strošek dovolilnic v sistemu EU za trgovanje z emisijami, znanem kot ETS, vključijo v veleprodajne cene, zato elektrika za velike porabnike postane dražja tudi takrat, ko sami ne povzročajo dodatnih emisij. Evropska komisija je prenovljeno slovaško shemo odobrila julija: proračun programa se je skoraj potrojil, z 250 mio. na 710 mio. evrov, delež upravičenih stroškov, ki jih lahko krije država, pa se je povečal s 75 na 80 odstotkov. Poleg tega je Slovalco dobil olajšave pri dajatvi za jedrski sklad in drugih prispevkih (Teraz). Slovaški mediji letni strošek industrijskih olajšav iz okoljskega sklada ocenjujejo na približno 75 mio. evrov.

Slovaška pri tem ni izjema. Evropska komisija je v istem obdobju odobrila podobne sheme povračil stroškov ogljika za Češko, Francijo, Nizozemsko, Avstrijo in Španijo (Brussels Times). Španska Alcoa San Cibraó je do aprila 2026 znova zagnala vseh 512 celic in ohranila več kot 1.000 delovnih mest, vendar je njena dolgoročna vzdržnost še vedno odvisna od vetrnih elektrarn, ki še niso zgrajene, in od 72 mio. evrov pričakovanih nadomestil za CO₂. Nemško zvezno ministrstvo za gospodarstvo trdi, da cenejša industrijska elektrika v državi ohranja dobavitelje, tovarne in kvalificirana delovna mesta. Kritiki odgovarjajo, da sedanje olajšave komaj spremenijo računico: ARD je poročal, da bi ena od shem primerjalno industrijsko ceno elektrike znižala z 18 na 17,6 centa za kilovatno uro.

Kdo plača, kdo pridobi

Koristi so zgoščene. Večinski lastnik Slovalca, norveška aluminijska skupina Hydro s 55,3-odstotnim deležem, in solastnik Penta Investments znova dobita delujoče proizvodno sredstvo. Več kot 200 delavcev v Žiaru nad Hronom ohrani zaposlitev. Predelovalna industrija dobi evropski vir primarne kovine namesto odvisnosti od uvoza, ki pokriva 70 do 80 odstotkov povpraševanja v EU.

Stroški so razpršeni med davkoplačevalce in podnebne proračune. Nadomestila za stroške ogljika preusmerjajo prihodke iz dražb dovolilnic ETS, ki bi sicer lahko financirali zelene programe ali zmanjševali primanjkljaje. Državna družba elektriko zaveže pod nerazkritimi pogoji in se s tem odpove prihodkom, ki bi jih lahko dosegla s prodajo na odprtem trgu. Podpora ni enkratna naložba, temveč mehanizem, ki naj bi trajal iz leta v leto. Slovalco kaže, da je ponovni zagon mogoč, kadar država še naprej krije del stroškov elektrike. To sprejemajo tudi lastniki: za drugo polovico tovarne se ne želijo zavezati brez novega kroga jamstev.