Tihotapci polnijo hrvaške obmejne zapore

V hrvaških krajih ob meji z Bosno in Hercegovino ter Srbijo se zapori polnijo z obtoženci zaradi tihotapljenja migrantov; nekateri so stari komaj 19 let. Zavržena oblačila in zapuščeni kombiji so postali del pokrajine na zunanji meji EU (Večernji). To je račun evropskega sistema, v katerem se cilji varovanja meje določajo na ravni EU, prisilna izvedba pa ostane nacionalnim policijam, tožilstvom, sodiščem in zaporom, ki za tak obseg niso bili načrtovani.

Ko je Hrvaška leta 2023 vstopila v schengensko območje, torej evropski prostor brez rednega nadzora na notranjih mejah, so njene meje z Bosno in Hercegovino, Srbijo ter Črno goro postale del skupne zunanje meje EU (Svet EU). Pravo EU od vsake države članice zahteva, da kazensko preganja pomoč pri nedovoljenem vstopu ali tranzitu, strožje pa takrat, ko gre za organizirani kriminal (Direktiva 2002/90/ES · Okvirni sklep 2002/946/PNZ). Agenciji, kot sta Frontex in Europol, prispevata operacije in obveščevalne podatke, ne zagotavljata pa tožilcev, sodnih dvoran ali zaporskih postelj (Uredba o Frontexu 2019/1896). Kazenskopravno breme zato v celoti pristane na nacionalnih sistemih.

Isti pritisk, različne razpoke

Hrvaški zapori so najbolj viden simptom, vzorec pa se ponavlja po vsej zahodnobalkanski poti. V Avstriji so predsedniki vseh štirih višjih deželnih sodišč opozorili, da okrajna in deželna sodišča ob nespremenjenem številu zaposlenih delujejo pri približno 120-odstotni obremenitvi (MeinBezirk). Avstrijski zapori naj bi bili zasedeni več kot 108-odstotno, Innsbruck pa je bil opisan kot posebej prenatrpan in kadrovsko podhranjen (oe24). Notranji minister Gerhard Karner prožen nadzor na mejah predstavlja kot način, kako tihotapce spraviti »iz obtoka« (Krone). Kaj se zgodi po aretaciji, je deležno precej manj pozornosti.

Nemčija notranji mejni nadzor ohranja najmanj do septembra 2026, čeprav se je novi skupni azilni sistem EU začel uporabljati 12. junija (Tagesschau). Bavarska zvezna policija je samo od maja 2025 evidentirala več kot 9.000 nedovoljenih vstopov in aretirala 562 domnevnih tihotapcev (Bundespolizeidirektion München). Pravni kritiki se sprašujejo, ali migracijski učinek upravičuje škodo za schengen, čezmejno trgovino in policijske proračune (Beck-aktuell).

Finančna teža je posebej razvidna v Italiji. V Furlaniji - Julijski krajini oblasti navajajo približno 1,5 milijona kontrol in 280 aretacij zaradi pomoči pri nedovoljenem priseljevanju v dveh letih in pol. Osnutek uredbe samo za osebje na sodiščih, ki obravnavajo priseljevanje, predvideva skoraj 20 milijonov evrov na leto (PublicPolicy). Sodišča in zapori niso politični simboli nadzora, temveč stalni javni strošek.

Ko nadzor izgine, breme ostane

Slovenija kaže, kaj se zgodi, ko mejne zapornice izginejo. Ljubljana je 11. junija odpravila začasni notranji schengenski nadzor na mejah s Hrvaško in Madžarsko, vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Danijel Lorbek pa je poročal, da je nedovoljenih prehodov letos več kot 60 odstotkov več (Siol). Vlada je policiste prerazporedila v mobilno policijsko delo in priprave na migracijski pakt, izvedbenega zakona pa še ni sprejela (Dnevnik). Vidne kontrolne točke so izginile, pritisk na policijo se je premaknil v notranjost države.

Vlade vzdolž poti redno objavljajo podatke o prvem delu izvrševanja: število kontrol, zavrnitev, aretacij in odločb o odstranitvi. Ti podatki so politično uporabni, ker ustvarjajo vtis nadzora. Nobena vlada pa ne objavlja celotne verige: koliko zadev zaradi tihotapljenja pride do tožilstev, kako dolgo obdolženci ostanejo v priporu, kolikšen del sodnih zaostankov in zaporskih kapacitet zasedejo ter koliko vse skupaj stane.

Migracijski pakt EU, sveženj uredb, ki je začel pravno učinkovati 12. junija, te vrzeli ne zapira. Solidarnostni mehanizem omogoča premestitve, finančne prispevke ali podporo z osebjem, ne pa povračila stroškov nacionalnih sodišč in zaporov (Evropska komisija). Poljska to vrzel uporablja neposredno: Varšava trdi, da že dovolj plačuje za varovanje vzhodne meje in sprejem Ukrajincev, zato zavrača premestitve in solidarnostna plačila na podlagi začasne izjeme, ki velja do leta 2026 (MSWiA). Stroške izvrševanja, ki ostanejo nevidni, je najtežje deliti.

Dokler institucije EU ne bodo začele meriti stroškov po aretaciji, bodo vlade še naprej razglašale uspeh na meji, medtem ko bodo pravosodni sistemi za njo prevzemali račun, ki ga nihče ni načrtoval in nihče ne revidira. Hrvaška je morda najpreglednejši primer, vendar nobena država na zahodnobalkanski poti ne objavlja podatkov, ki bi mejne aretacije povezali z zasedenostjo zaporov. Prav ta veriga pa najbolj določa dejanski strošek politike.