Španski sončni skok za 15 GW zlomil omrežje

Španski elektroenergetski sistem se je 28. aprila 2025 ob 12.33 po lokalnem času sesul. V približno petih sekundah je iz omrežja izpadlo 15 GW proizvodnje, kar je ustrezalo 60 odstotkom španske porabe, več kot 50 milijonov ljudi v Španiji in na Portugalskem pa je ostalo brez elektrike do 16 ur (Gridradar, končno poročilo ENTSO-E). Omrežje, ki ni dohajalo hitrosti priključevanja sončnih elektrarn, je v manj kot 20 sekundah potegnilo za sabo oskrbo z elektriko v dveh državah.

Kako se zlomi elektroenergetsko omrežje

Evropsko omrežje deluje pri frekvenci 50 Hz, kar pomeni, da električni tok 50-krat na sekundo zamenja smer. Klasične elektrarne, plinske, jedrske ali hidroelektrarne, imajo velike turbine, ki se fizično vrtijo v tem ritmu. Ta masa deluje kot blažilnik: če se v sistemu nekaj zalomi, vztrajnost vrtenja operaterjem kupi nekaj sekund za odziv.

Sončne elektrarne takšne vztrajnosti nimajo. Elektriko proizvajajo prek razsmernikov, elektronskih naprav, ki enosmerni tok pretvorijo v izmeničnega. Na dan izpada je sončna energija zagotavljala 53 odstotkov španske elektrike (IEEE Spectrum). V sistemu je zato ostalo zelo malo fizične rezerve, ki bi ublažila nenaden šok.

Končno poročilo strokovne skupine ENTSO-E, evropskega združenja sistemskih operaterjev prenosnih omrežij, je kot neposrednejši vzrok od nizke vztrajnosti izpostavilo napetostno nestabilnost. Sončne elektrarne na jugu Španije so bile nastavljene tako, da so reaktivno moč, nevidno komponento električnega sistema, ki vzdržuje napetost, samodejno oddajale ali prevzemale sorazmerno s spremembami v omrežju, brez dovolj pametnega vodenja. Ko je ena naprava zanihala, so druge nihanje okrepile. Klasični proizvajalci, ki so bili pogodbeno zavezani stabilizirati napetost, tega niso naredili; nekateri so ravnali celo nasprotno (poročilo REE).

Omrežni načrt, ki ga je sončna energija prehitela

Španija je samo leta 2025 dodala približno 8,8 GW novih obnovljivih virov, večinoma v Andaluziji, Extremaduri in Kastilji-La Manchi, torej v regijah z veliko sonca, a šibkejšimi prenosnimi povezavami do severnih središč porabe. Red Eléctrica, španski sistemski operater prenosnega omrežja, je pozneje priznal, da je dejanski razvoj sončnih elektrarn v teh treh regijah presegel načrtovane predpostavke za obdobje 2021–2026 za 97 do 118 odstotkov (Voz Pópuli). Do sredine leta 2025 je bilo 83,4 odstotka omrežnih vozlišč zasičenih, kar pomeni, da fizično niso mogla sprejeti dodatne proizvodnje (Alcircle).

Ministrstvo je elektrarne odobravalo. Operater omrežja bi moral preveriti, ali obstaja dovolj priključne zmogljivosti. Sistem je odpovedal prav na stičišču teh dveh pristojnosti. Leto pozneje je španski regulator CNMC odprl 66 postopkov za izrek sankcij, vendar še ni izdal nobene končne odločbe (Brussels Signal).

Evropska vrzel med cilji in žicami

Španski primer je skrajen, ni pa osamljen. Evropska unija ima zavezujoče cilje za uvajanje obnovljivih virov, do leta 2030 naj bi dosegli 42,5 odstotka, medtem ko so cilji za naložbe v omrežja večinoma priporočilni. Noben evropski predpis ne zahteva, da mora krepitev omrežja nastopiti pred priključevanjem obnovljivih virov ali vsaj hkrati z njim (Clean Energy Wire).

Evropska komisija ocenjuje, da bo do leta 2030 za omrežja potrebnih 584 mrd. evrov naložb. Trenutna poraba znaša približno 23 mrd. evrov na leto, manj kot polovico potrebnega tempa (Evropska komisija, Eurelectric). Nemčija kaže, kako se ta vrzel pozna v praksi: sistemski operaterji za redispečiranje, torej plačila elektrarnam, da zmanjšajo ali povečajo proizvodnjo, ker omrežje elektrike ne more prenesti tja, kjer je potrebna, porabijo 2,7 mrd. evrov na leto. Dokončanih je le 21 odstotkov načrtovanih 16.800 kilometrov novih prenosnih vodov (n-tv).

Kdo plača

Odjemalci. Stroški zastojev v omrežju se neposredno prelijejo v omrežnine, ki so vključene v vsak račun za elektriko. Španska gospodinjstva so v letu po izpadu plačala 13,2 odstotka višje regulirane cene elektrike, predvsem zaradi nujnih ukrepov za stabilizacijo omrežja (Infobae). Nemški račun za redispečiranje se med plačnike razporedi na enak način.

Za zdaj največ pridobivajo razvijalci sončnih projektov, ki so se priključili zgodaj, si zagotovili subvencije in omrežne stroške prenesli na skupni račun.

Decembrski sveženj Evropske unije za omrežja iz leta 2025 pospešuje dovoljevanje tako obnovljivih virov kot omrežne infrastrukture, vendar še vedno ne vsebuje pravnega mehanizma, ki bi hitrost prvih vezal na pripravljenost druge. Enajst držav članic, ki skupaj predstavljajo 80 odstotkov proizvodnje električne energije v EU, bo zgrešilo cilj 15-odstotne elektroenergetske povezanosti do leta 2030 (Ember). Evropsko vprašanje zato ni več samo, koliko sončnih in vetrnih elektrarn je mogoče zgraditi, temveč ali bo omrežje dovolj hitro pripravljeno prenašati njihovo elektriko.