Španija pred sodbo o migrantih

Špansko vrhovno sodišče naj bi presojalo, ali naj Sodišče Evropske unije vpraša, ali je množična ureditev statusa migrantov v Španiji skladna z evropskim pravom. Če bo vprašanje res poslalo v Luxembourg, bo šlo za dilemo, ki je sodišča EU v takšnem obsegu še niso razrešila: ali lahko ena članica schengenskega območja izda dovoljenja za prebivanje več kot milijonu oseb brez urejenega statusa, ne da bi bilo prej jasno, kakšne posledice bodo morale sprejeti druge schengenske države.

Pri tem je potrebna previdnost. Na spletni strani španskega sodstva uradni sklep še ni objavljen. O domnevnem koraku poročajo španski mediji, po katerih je sodišče odprlo vprašanje, ali se lahko prebivanje prizna že »zaradi samega dejstva nezakonitega bivanja«, in ustvarilo procesni prostor za predhodno vprašanje Sodišču EU (El Mundo, El Español). Dokler sklep ne bo objavljen, gre za sodni signal, ne za potrjen pravni spor.

Kaj je storila Španija in kaj pravi pravo EU

Španski program regularizacije, pri katerem se je rok za vložitev vlog iztekel 30. junija, je migrantom brez urejenega statusa, ki so bili v državi pred 1. januarjem 2026, ponudil enoletno obnovljivo dovoljenje za prebivanje in delo. Vlada je pričakovala približno 500.000 vlog (RTÉ). Vložilo jih je več kot 1,2 milijona ljudi (Euronews).

Pravo EU nacionalnih regularizacij ne prepoveduje vnaprej. Direktiva o vračanju, skupni okvir EU za odstranitev oseb, ki v državi bivajo nezakonito, določa vračanje kot izhodišče. Vendar njen člen 6(4) državam članicam dopušča, da iz sočutnih, humanitarnih ali drugih razlogov namesto tega izdajo dovoljenje za prebivanje (Direktiva 2008/115/ES). Pravno vprašanje je, ali lahko ta izjema nosi širok zakonodajni program za več kot milijon ljudi ali pa zahteva posamično presojo. Po poročanju El Confidenciala naj bi besedilo vrhovnega sodišča kazalo, da vidi možnost trka z evropskimi pravili.

Predhodno vprašanje po členu 267 Pogodbe o delovanju EU, ki nacionalnim sodiščem omogoča, da od Luxembourga zahtevajo razlago prava EU, španskega odloka samo po sebi ne bi razveljavilo. Določilo pa bi pravne meje, razlaga Sodišča EU pa bi zavezovala sodišča po vsej Uniji (člen 267 PDEU). Zato zadeva presega Madrid.

Zakaj Berlin in Pariz pozorno spremljata primer

Špansko dovoljenje za prebivanje ne daje pravice do dela v Nemčiji ali Franciji. Schengenska pravila pa imetnikom dovoljenj omogočajo potovanje po območju brez notranjih mej do 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju (Uredba (EU) 2016/399). Regularizacija torej ne izvozi dovoljenja za delo, spremeni pa pravni položaj osebe znotraj skupnega potovalnega prostora.

Nemčija to razume kot tveganje nadaljnjih premikov: regularizirani migranti bi lahko zakonito vstopali za kratka bivanja, ostajali dlje od dovoljenega ali iskali neformalno delo v sistemu, ki je že pod pritiskom (Berliner Zeitung). Francoski notranji minister Bruno Retailleau je šel dlje in Pedra Sáncheza obtožil »klientelizma«, ob tem pa zahteval, da Španija pred evropskimi partnerji odgovarja za posledice svoje politike (Le Figaro).

Španska vlada politiko predstavlja kot pragmatično rešitev: migranti, ki že delajo v neformalnem gospodarstvu, naj plačujejo davke in dobijo dostop do delovnopravnega varstva, namesto da ostanejo v sivi ekonomiji (Emerging Europe). Vprašanje, ali regularizacija spodbuja prihodnje nezakonite prihode, pa med raziskovalci ostaja odprto in empirično sporno (Migration Policy Centre).

Vprašanja, na katera nihče ne odgovarja

Razprava je polna govorice o suverenosti, precej manj pa dokazov. Ni podatkovne zbirke, ki bi pokazala, koliko ljudi, regulariziranih v eni schengenski državi, se pozneje preseli v drugo. Nobena vlada, ki kritizira Španijo, ni predstavila finančno ovrednotenega in izvedljivega načrta vračanja za prebivalstvo, ki ga Madrid zdaj evidentira. Najmanj slišani so tisti, o katerih statusu se odloča: prosilci, delodajalci, ki so odvisni od njihovega dela, in lokalne uprave, ki obdelujejo množico vlog.

Če bo vrhovno sodišče vprašanje poslalo v Luxembourg, bo Sodišče EU postavilo precedens za vsako državo članico, ki se bo znašla pred isto izbiro. Španija želi evidentirati delavce, ki so že v državi. Druge vlade želijo skupna pravila, ki bi preprečila, da se nacionalne odločitve prelivajo čez meje. Dokler se to nasprotje ne razreši, schengensko območje deluje na predpostavki, ki je še nihče ni formalno preizkusil: da vsaka država sama odloča, komu izda dovoljenje za prebivanje, vse države pa sprejmejo posledice.