Ceutska sredstva čakajo na Madrid

Španija je 24. avgusta zaprosila za nujno finančno pomoč Evropske unije za Ceuto. Več kot teden dni pozneje Evropska komisija, izvršilni organ EU, vloge še ne more obravnavati. Razlog ni politično zapleten, je pa pomemben: Madrid ni odgovoril na dodatna vprašanja Bruslja o tem, kaj natančno želi financirati in kako bi denar porabil (El Español, Brussels Signal). Dokler Španija ne pojasni namena izplačila, Bruselj ne more odobriti sredstev. Vsak teden zamude pa drugim vladam v EU odpira prostor, da Ceuto predstavljajo kot tveganje za odprte meje v Evropi.

Trije viri denarja, v Bruslju je obstal le eden

Španska in evropska poročila so pomešala najmanj tri ločene tokove financiranja. Treba jih je ločiti.

Prvi je sama prošnja za nujno pomoč EU, vložena v okviru dveh kriznih skladov za notranje zadeve, AMIF in BMVI, ki sta namenjena kritju stroškov sprejema prosilcev za azil in upravljanja meja (EFE, uredba o AMIF). Znesek, ki ga je mogoče neposredno povezati s to prošnjo, presega 32 milijonov evrov (RTVE). Po poročanju El Munda bi lahko Komisija nazadnje odobrila več kot 100 milijonov evrov, vendar nobena stran ni objavila potrjenega skupnega zneska.

Drugi tok je španska razširitev humanitarnega kredita za Ceuto v višini 44,51 milijona evrov, ki jo je napovedala ministrica za migracije Elma Saiz in jo Madrid želi delno financirati prek evropskih mehanizmov (ABC). To je odločitev španskega proračuna, ne že odobrena pomoč EU. Tretji tok je nacionalni sveženj Pedra Sáncheza za Ceuto v višini 309 milijonov evrov, ki ga je potrdil svet ministrov (Heraldo). Od Bruslja je odvisen samo prvi vir.

Zakaj Bruselj tudi zdaj vztraja pri podrobnostih

Komisija ni objavila uradnega seznama podatkov, ki jih še potrebuje. Javno dostopne informacije pa kažejo na osnovne vrzeli: Španija mora še natančno povedati, kaj želi plačati, kateri stroški so upravičeni, ali se prekrivajo z nacionalno porabo in kaj bi osebje EU počelo na terenu (Eleconomista, EUobserver).

Takšno vztrajanje pri dokumentaciji ni birokratska muhavost. Pregled Evropskega parlamenta o skladih za notranje zadeve je ugotovil ponavljajoče se težave pri spremljanju porabe, kakovosti podatkov in upravnih zmogljivostih v državah članicah (Evropski parlament). Nujna evropska sredstva se lahko premikajo hitro, vendar le, če jim sledi preverljiva dokumentacija.

Enak vzorec velja za ločeno špansko prošnjo za operativno podporo. Notranji minister Grande-Marlaska je zaprosil za deset dodatnih pripadnikov stalne enote Frontexa, podaljšanje operacije Minerva, tolmače Agencije EU za azil in podporo Europola pri boju proti tihotapljenju ljudi (Moncloa). Komisar Magnus Brunner je 29. avgusta obljubil hitro odločitev, vendar do 3. septembra ni bil objavljen ne časovni načrt napotitve ne datum prihoda osebja. Komisija je okrepitev Frontexa ponudila že 6. avgusta, pod pogojem, da Španija zanjo uradno zaprosi (brifing Komisije). Madrid je prošnjo formaliziral šele konec avgusta.

Schengenski strošek čakanja

Zamuda ne zadeva samo Španije. Italija se je na Ceuto uradno sklicevala, ko je 1. avgusta ponovno uvedla začasni nadzor na zračnih in pomorskih povezavah iz Španije, nato pa ukrep podaljšala do 16. septembra (schengenski register Komisije, ANSA). Španija trdi, da poseben status Ceute preprečuje sekundarno gibanje na celinsko ozemlje (špansko zunanje ministrstvo). Italija je kljub temu ukrepala. Notranji minister Matteo Piantedosi je navedel tri aretacije in 21 zavrnitev vstopa, čeprav so italijanski mediji opozorili, da ni mogoče potrditi, ali so zavrnjeni potniki res prišli prek Ceute (ANSA).

Na Nizozemskem so poslanska vprašanja opozicijskih strank FVD in JA21 premestitev mladoletnikov iz Ceute na celinsko Španijo spremenila v domačo razpravo o nadaljnjem gibanju znotraj schengenskega območja, prostora EU brez nadzora potnih listin na notranjih mejah (NRC).

Španija pravi, da Ceuta ne more ogroziti Schengena. Druge države članice ravnajo, kot da ga že ogroža. Bruselj ne more odobriti nujnega financiranja na podlagi nepopolne vloge. Dlje ko Madrid odlaša z odgovori, več prostora imajo druge vlade, da molk zapolnijo s svojo razlago krize.