Španske naložbe kljub EU denarju upadle

Pet let porabe iz evropskega sklada za okrevanje je dohodek na prebivalca v Španiji povečalo za samo 0,2 odstotka, zasebne naložbe pa so se zmanjšale za 3 odstotke, kaže končna ocena EY, o kateri je poročal El Mundo. Za program, katerega temeljna logika je bila, da javni denar sproži dodatne zasebne naložbe, je to skoraj najslabša mogoča kombinacija.

NextGenerationEU, skupni evropski instrument zadolževanja, vzpostavljen po pandemiji, je slonel na jasni predpostavki: javna sredstva naj bi za seboj potegnila zasebni kapital. Španski podatki kažejo nasprotno.

Kako naj bi denar deloval

Mehanizem za okrevanje in odpornost (RRF), glavni kanal porabe v okviru NextGenerationEU, je Evropski uniji omogočil skupno zadolževanje, da bi lahko države s šibkejšimi javnimi financami vlagale, ne da bi morale same pokriti celoten strošek (Evropska komisija). Bruselj je izplačila vezal na dogovorjene reforme in projektne mejnike, ne zgolj na dokazila, da je bil denar porabljen (EUR-Lex). Namen zasnove je bil odpraviti znano slabost evropskih sredstev: da denar steče skozi gospodarstvo, ne da bi trajno povečal njegovo zmogljivost.

Mehanizem je imel dve ravni. Kratkoročno državna poraba za infrastrukturo in opremo ustvarja naročila in delovna mesta. Sčasoma naj bi projekti povečali produktivnost podjetij in zaposlenih, denimo z boljšimi energetskimi sistemi, digitalno posodobitvijo ali spremenjeno regulacijo. Dohodek na prebivalca, torej celotna proizvodnja gospodarstva, deljena s številom prebivalcev, meri prav to razliko: ali država ustvarja več bogastva na osebo ali samo obrača več javne porabe.

Španska rast za 0,2 odstotka pomeni, da je bil kratkoročni učinek šibek. Zmanjšanje zasebnih naložb za 3 odstotke je še resnejši signal. Celotna zasnova je predvidevala, da bo javna poraba pritegnila zasebni denar, ki ga sicer ne bi bilo. V Španiji se je zgodilo obratno: več javnih sredstev, manj zasebnega kapitala ob njih.

Enak vzorec pri največjih prejemnicah

Italija, največja upravičenka, je do aprila 2026 prejela 166 milijard evrov v devetih evropskih obrokih, čeprav je dejanska poraba močno zaostajala (ACEN). Denar, prejet iz Bruslja, še ni denar, porabljen v državi. In porabljen denar še ni dokončan projekt, ki deluje. Italijansko gradbeništvo pričakuje, da bodo javna dela ostala njegov glavni pogon do konca programa leta 2027, nato pa naj bi se ta zagon iztekel. To je španski vzorec v večjem gospodarstvu: začasen dvig BDP prek gradbišč, ne pa trajna sprememba delovanja zasebnega sektorja.

Portugalska kaže, da je proračunski pospešek resničen, vendar začasen. Sredstva RRF so leta 2026 k portugalski proračunski ekspanziji prispevala več kot 0,5 odstotka BDP, kar pomeni, da je država povpraševanje v gospodarstvu povečevala s tempom, močno odvisnim od evropskih transferjev (ECO). Ista analiza opozarja, da leto 2027 prinaša obrat v krčenje, ko se evropski denar začne umikati. Rast, ki sloni na začasnem transferju, se ob njegovem koncu sooči s padcem.

Grčija ponuja najmočnejši protiargument. Njen načrt se je bolj opiral na evropska posojila in zahteval zasebno sofinanciranje, zato sta bila javni in zasebni denar tesneje povezana (Banka Grčije). Toda realne plače, torej plače po prilagoditvi za inflacijo, so se leta 2025 zvišale za samo 0,1 odstotka, podobna napoved velja za leto 2026 (Powergame). Tudi model, ki je bil najbolj naklonjen vključevanju zasebnega kapitala, naložb za zdaj še ni spremenil v dohodek, ki bi ga ljudje občutili.

Račun prihaja pred dokazom

Evropska unija mora skupni dolg začeti odplačevati leta 2028, plačila pa bodo tekla do leta 2058 (EUR-Lex). Nemčija, Nizozemska in druge neto plačnice so breme sprejele v pričakovanju trajnih donosov. Evropsko računsko sodišče je vrzel že izpostavilo: v reviziji prenov stanovanj, financiranih iz RRF, je leta 2025 ugotovilo šibko ciljanje ukrepov in malo dokazov, da so dela dejansko prinesla prihranke energije (ECA, Jornal Económico).

Evropska unija zna prešteti nakazana sredstva in potrjene mejnike. Precej šibkejše dokaze ima o tem, da je denar pri največjih prejemnicah ustvaril dodatne zasebne naložbe, višjo produktivnost ali boljše dohodke. Špansko poročilo EY samo po sebi ne dokazuje, da je celoten program spodletel. Toda ob bližnjem začetku odplačevanja in razpravah o novih krogih skupnega zadolževanja bo za EU odločilno, ali zna dokazati preobrazbo, ne le izplačil.