Napadi pri St. Petersburgu zaprli finsko nebo

Finska vojaška letala so 4. julija poletela nad Finski zaliv, oblasti pa so za več ur zaprle del zračnega prostora in ustavile pomorski promet (Yle, MTV Uutiset). Finske ni nihče napadel. Ukrajinski droni so zadeli rusko naftno infrastrukturo na drugi strani zaliva, v bližini Sankt Peterburga, Helsinki pa niso mogli izključiti možnosti, da bi ostanki ali zgrešeno strelivo prešli na finsko ozemlje.

Tarča je bil naftni terminal v Sankt Peterburgu, eno največjih ruskih baltskih vozlišč za izvoz goriv, katerega letni pretovor naj bi znašal približno 12,5 milijona ton (Kyiv Independent, MTV Uutiset). Predsednik Volodimir Zelenski je operacijo označil za ukrajinske »sankcije dolgega dosega« in dejal, da so sile napadle tudi Kronštat, oporišče ruske baltske flote (Al Jazeera, NV). Ruski uradniki so napad na naftni terminal priznali, škode v Kronštatu pa niso potrdili.

Helsinki odloča sam in sproti

Finski odziv je bil hiter in enostranski. Obrambne sile so omejile letalski in pomorski promet v vzhodnem delu Finskega zaliva, ker ni bilo mogoče potrditi, da bodo droni ostali na ruski strani (Yle). Obrambni minister Antti Häkkänen je povedal, da sta vojska in mejna straža okrepili nadzor in pripravljenost za prestrezanje (MTV Uutiset). Promet se je po približno štirih urah nadaljeval (Yle).

Toda zgrešeno strelivo je le del tveganja. Finski strokovnjak za obrambno tehnologijo je za Ruotuväki pojasnil, da lahko močno rusko motenje sistemov GPS oziroma GNSS, namenjeno zaščiti lastnih baz, drone potisne s poti proti Finski (Ruotuväki). Ruska protidronska obramba lahko tako sama ustvari čezmejno nevarnost, tudi kadar Ukrajina meri na ruske cilje.

Vsakič, ko Ukrajina napade cilje ob Finskem zalivu, se Helsinki znajdejo pred isto izbiro: zapreti zračni prostor ali sprejeti tveganje. Za takšno odločitev ni samodejnega Natovega protokola. Tudi mehanizem Evropske unije se ne sproži sam od sebe. Operativne stroške vojne, v kateri Finska ne sodeluje neposredno, nosi nacionalna prestolnica.

Isti napad, različna branja

Geografija določa, kako države razumejo takšne napade. Poljski premier Donald Tusk je javno komentiral opozorila o možnih ruskih provokacijah proti Poljski ali baltskim državam (Rzeczpospolita). Poljski obrambni mediji so napade povezali s Putinovim priznanjem, da ima Rusija težave z domačo oskrbo z gorivom (Defence24). Za Varšavo sta gospodarska škoda v Rusiji in tveganje povračilnih potez del iste slike.

Nemški mediji so dogodek obravnavali predvsem kot znak pritiska na rusko gospodarstvo, ne kot neposredno varnostno vprašanje (Zeit). Po Reutersovih podatkih, ki jih navaja n-tv, so ukrajinski napadi junija ruski izvoz dizelskega goriva in plinskega olja zmanjšali za 39 odstotkov. Bližje ko je država vzhodnemu krilu, bolj napad na rusko nafto postane vprašanje mejne varnosti. Dlje proti zahodu se bere predvsem kot gospodarski pritisk.

Kdo odloči, kdaj ustaviti, pregledati ali zaostriti?

Baltsko morje urejajo pravila Evropske unije, nadzorujejo ga nacionalne mornarice, obrambni okvir pa zagotavlja Nato. Bruselj sprejema sankcije (European Commission). Toda opazovati sumljivo ladjo je nekaj drugega kot jo ustaviti in pregledati. To je politična odločitev posamezne vlade. Ko je Švedska zaostrila nadzor tankerjev iz tako imenovane senčne flote, so po raziskavi Greenpeacea ta plovila začela pogosteje izbirati daljše poti skozi nemške vode (FinanzNachrichten). Pritisk v eni državi tveganje premakne k naslednji.

Ukrajinski napadi zmanjšujejo rusko zmogljivost za izvoz goriv. Evropska posledica pa je veriga hitrih operativnih odločitev, ki jih vsaka baltska država sprejema sama: kdaj zapreti zračni prostor, ali pregledati ladjo, kako obravnavati prelivanje dronske vojne čez mejo. Finska je 4. julija ravnala sproti. Verjetno bo morala tako ravnati znova. Napadi so odprli vprašanje, na katero za zdaj ni institucionalnega odgovora: ali bosta Nato oziroma Evropska unija razvila skupen protokol za takšne sive cone ali pa bo vsaka država tveganje še naprej nosila sama.