Švedska najema estonske zaporniške celice

Švedska bo prihodnji mesec začela premeščati obsojene zapornike v zapor v estonskem Tartuju. Razlog je preprost: švedski zaporski sistem nima dovolj prostora, Estonija pa ima prazne celice, ki jih lahko ponudi v najem. Dogovor v evropsko kaznovalno politiko uvaja tržno logiko infrastrukturne storitve: ena država drugi odda del zaporskih zmogljivosti, podobno kot podjetje najame skladiščni prostor. Pogodba je potrjena, cena določena, pravna podlaga sprejeta. Manj jasno pa je, kako se bo čez mejo prenesla odgovornost za izvrševanje kazni.

Dogovor

Švedski pravosodni minister Gunnar Strömmer je parlamentu povedal, da je Švedska v Tartuju zagotovila do 600 zaporniških mest (Riksdag). Oba parlamenta sta sprejela potrebno zakonodajo. Estonski predsednik Alar Karis je zakon o ratifikaciji podpisal 24. junija (Estonian Presidency). Nova švedska zakonodaja, ki omogoča začasno prestajanje zaporne kazni v tujini, velja od 3. julija (Children of Prisoners Europe). Premestitve se tako lahko začnejo.

Cena je javna. Švedska bo Estoniji za do 300 zapornikov plačala 30,6 milijona evrov na leto, za vsakega dodatnega zapornika pa še 8.500 evrov na mesec (ERR). V prvem letu bo plačala 23 milijonov evrov, čeprav se bo zapor polnil postopoma (eznews). Petletna pogodba velja za polnoletne moške, obsojene zaradi nasilnih kaznivih dejanj ali kaznivih dejanj, povezanih z drogami.

Računica je za obe strani razumljiva. Švedska kupuje zmogljivosti hitreje, kot bi jih lahko zgradila doma. Estonija unovči premalo izkoriščen javni objekt in ohranja delovna mesta v regionalnem mestu. Vsaka država dobi nekaj, česar sama kratkoročno ne more zlahka ustvariti.

Preizkušen, ne pa nujno varen model

To ni prvi čezmejni najem zaporskih zmogljivosti v Evropi. Norveška je zaradi prezasedenosti najela 242 mest v nizozemskem zaporu Norgerhaven (Norwegian government, Dutch government). Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja (CPT), ki nadzira razmere v krajih odvzema prostosti, je razmere v Norgerhavnu ocenil kot v glavnem delujoče (CPT). Danska je podoben dogovor za do 300 zapornikov sklenila s Kosovom, vendar ga še ni izvedla, deloma zato, ker premestitev zapornikov zunaj EU odpira zahtevnejša vprašanja glede uveljavljanja pravic.

Švedsko-estonski dogovor ima prednost skupnega evropskega pravnega prostora, pravil EU in sodnega sodelovanja. Toda razdalja med Švedsko in Tartujem je za družine bistveno večja kot pri nizozemskem primeru, kjer je državo obsodbe od gostiteljskega zapora ločilo nekaj ur vožnje.

Kdo obravnava pritožbe?

Estonski uradniki pričakujejo, da bodo osebni obiski družin redki. Zaporniki se bodo večinoma zanašali na telefonske in videoklice (Rus ERR). Organizacija Children of Prisoners Europe je skupaj s švedskima organizacijama BUFFF in Räddningsmissionen/Solrosen opozorila, da mednarodna potovanja finančno obremenijo družine, ki so pogosto že tako pod pritiskom, zasloni pa ne morejo nadomestiti neposrednega stika med staršem in otrokom (Children of Prisoners Europe). Švedska zakonodaja zahteva, da se pri odločitvi o premestitvi upoštevajo družinske vezi ter pravica do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (ECHR). Kako bo to tehtanje potekalo v praksi, javno še ni razvidno.

Težji problem je, kdo obravnava pritožbe, ko je zapornik že v Tartuju. Dnevni režim prestajanja kazni ureja estonsko zaporsko pravo, Švedska pa ostaja država, ki je kazen izrekla. Če bi zapornik zatrjeval grdo ravnanje ali zavrnitev zdravstvene oskrbe, iz javno dostopnih gradiv ni razvidno, kateri organ sprejme pritožbo, v katerem jeziku in po katerem pravnem sistemu se zagotavlja pravno varstvo. CPT lahko opravi nadzor, vendar skupni koledar pregledov ali posebna obveznost poročanja nista bila objavljena. Estonija upravlja objekt. Švedska nosi kazen. Javni dokumenti ne pojasnijo, kdo preiskuje primere, ki padejo med oba sistema.

V Tartuju so proti dogovoru potekali protesti, pri čemer so nekateri udeleženci uporabljali odkrito žaljive izraze za prihajajoče zapornike (ERR). Lokalna skupnost prevzame varnostna bremena, politično nezadovoljstvo in stigmo. Švedska dobi razbremenitev svojih zaporov.

Norveško-nizozemski primer kaže, da tak model lahko deluje. Hkrati se je končal, ko je pritisk popustil, nobena država pa ga ni spremenila v trajno rešitev. Švedsko-estonski dogovor je pripravljen za premestitve v avgustu. Če obstajajo neobjavljeni protokoli, javnost zanje ne ve; če jih ni, se zaporniki premikajo hitreje kot odgovornost zanje.