Švedskih 600 vojakov vodi NATO na Finskem

Švedska je 6. junija 2026 prevzela poveljstvo nad deveto Natovo bojno skupino prednjih kopenskih sil na Finskem. Približno 600 švedskih vojakov je s tem prešlo pod neposredno pristojnost SACEUR, vrhovnega poveljnika zavezniških sil v Evropi. Slovesnost pri polku Norrbotten v Bodnu na severu Švedske je pomenila prvo Natovo prednjo odvračalno formacijo, ki jo vodi nordijska država (finsko obrambno ministrstvo, švedske oborožene sile).

Ta premik se ujema s širšo ameriško računico. Natov vrhovni poveljnik, general Alexus Grynkewich, je 19. maja v Bruslju dejal, da morajo zaveznice »absolutno« pričakovati nadaljnje zmanjševanje ameriške prisotnosti, kar je označil za »večleten proces«: »Ko se evropski steber zavezništva krepi, to ZDA omogoča, da zmanjšajo svojo prisotnost v Evropi« (NATO, Military Times). Vsak evropski uspeh pri gradnji zmogljivosti zato hkrati pospešuje ameriški umik.

Od sprožilca vojne do obrambe ozemlja

Prednje kopenske sile so nadomestile starejše bojne skupine okrepljene prednje prisotnosti, ki jih je Nato vzpostavil leta 2016 kot vojaški sprožilec. To so bile majhne večnacionalne enote v baltskih državah: premalo številčne, da bi ustavile ruski napad, a dovolj velike, da bi vsak napad neizogibno terjal življenja Natovih vojakov in sprožil odziv celotnega zavezništva.

Po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 je vrh v Madridu to logiko opustil in formacije začel nadgrajevati na raven brigade. Doktrina se je premaknila od »odvračanja s kaznovanjem« k »odvračanju z zanikanjem«, torej k silam, ki naj bi ozemlje dejansko zadržale, ne zgolj preživele prvi udar (NATO, GSSC Lithuania).

Bojna skupina na Finskem sklene neprekinjeno verigo devetih takšnih formacij od Arktike do Črnega morja. Njena struktura pa je neobičajna. Pri vseh drugih bojnih skupinah vodilna država, torej tista, ki zagotovi večino sil in poveljniško infrastrukturo, enote namesti na ozemlju države gostiteljice. Švedska svojo bojno skupino ohranja doma v Bodnu, medtem ko je na Finskem, v Rovaniemiju na Laponskem, le večnacionalni poveljniški štab.

Švedski vojaki imajo obveznost hitrega premika, niso pa stalno nameščeni naprej. Švedski parlament je do konca leta 2026 odobril do 1.200 pripadnikov za Finsko, ob izraženi ambiciji, da bi formacija zrasla do ravni brigade, približno 5.000 vojakov. Časovnice za to ni (Riksdag, YLE).

Vrzel v podpornih zmogljivostih

Ko ZDA zmanjšujejo svojo prisotnost, z njo odnašajo tudi ključne zmogljivosti. Pentagon je odpovedal načrtovano namestitev raket dolgega dosega v Nemčiji. Evropa trenutno nima primerljive kopenske konvencionalne udarne zmogljivosti v operativni uporabi (El País). Odpovedana je bila tudi načrtovana rotacija 4.000 vojakov na Poljsko, kar je prekinilo tok, prek katerega ZDA vzdržujejo svojo prisotnost v baltskih državah (Euronews).

Z zmanjševanjem števila vojakov prihaja tudi premik v poveljniški strukturi. Prvič od ustanovitve Nata bodo evropski častniki vodili vsa tri Natova poveljstva združenih sil, operativna poveljstva, ki vodijo kampanje. ZDA pa obdržijo komponentna poveljstva za zračne, kopenske in pomorske sile (NATO).

Ta premik prikriva globljo odvisnost. Američani še vedno nadzorujejo podporne zmogljivosti, brez katerih evropska poveljstva težko delujejo: obveščevalne zmogljivosti, vesoljsko opazovanje, logistično infrastrukturo in jedrsko odvračanje.

Estonski Mednarodni center za obrambo in varnost je maja objavil najostrejšo oceno: nordijske in baltske države morajo v najslabšem primeru načrtovati izvajanje Natovih regionalnih obrambnih načrtov brez ameriške podpore (ICDS). Isto poročilo je priporočilo pogajanja o evropskem jedrskem dopolnilu s Francijo in Združenim kraljestvom. Nobena vlada tega predloga ni prevzela.

Brigada brez časovnice

Bojna skupina prednjih kopenskih sil na Finskem je začela delovati pred Natovim julijskim vrhom v Ankari, kjer bo osrednja tema delitev bremen. Švedska si je za cilj postavila obrambno porabo v višini 3,5 odstotka BDP do leta 2030 (NATO).

Sodelovanje v finski formaciji so napovedale tudi Združeno kraljestvo, Francija, Italija, Danska in Islandija, vendar niso potrdile ne konkretnih sil ne časovnic. Razlika med bataljonom s 600 vojaki in brigado s 5.000 pripadniki tako ostaja politična ambicija, ne vojaški načrt.

V tem je nerešeno protislovje Natove doktrine pod SACEUR: Evropa gradi konvencionalne zmogljivosti zato, da bi ZDA lahko odšle, hkrati pa je še vedno odvisna od ameriških podpornih sistemov, za katere evropskega nadomestila še več let ne bo.