Švedska zadržala dva tankerja brez zavarovanja

Ob južni švedski obali pri Trelleborgu sta na sidrišču obtičala dva tankerja. Po navedbah švedske vlade, ki je napovedala strožje ukrepe proti plovilom iz t. i. flote v senci, je na krovu še okoli 50 pomorščakov. Švedski organi so zahtevali zavarovalno dokumentacijo. Ker ta ni zadostovala, ladji nista odpluli naprej. To je manj odmevno kot zaseg, vendar pravno uporabnejše.

Švedska ukrep predstavlja kot vprašanje pomorske varnosti in varstva okolja, ne kot neposredno kampanjo proti Rusiji. Pravna podlaga je ozka, a otipljiva: mednarodna pravila o civilni odgovornosti za škodo zaradi onesnaženja z nafto od tankerjev zahtevajo veljavna zavarovalna potrdila, plovila z manjkajočim ali vprašljivim kritjem pa se lahko pregledajo in zadržijo po pravilih pomorske varnosti (IMO CLC). Švedska uporablja prav ta vzvod proti floti, ki jo Evropska unija že dve leti poskuša omejiti predvsem s trgovinskimi ukrepi.

Bruselj lahko ladje uvrsti na črni seznam. Ustaviti jih ne more.

Sankcijski režim EU proti ruski nafti deluje prek trgovinskih pravil, ne prek fizične prisile. Prepoveduje uvoz ruske surove nafte po morju v Unijo. Podjetjem iz EU prepoveduje prevoz, posredovanje, financiranje ali zavarovanje poslov z rusko nafto, ki kršijo zgornjo mejo cene skupine G7 (pregled Sveta, Uredba 833/2014).

Svet EU, v katerem vlade držav članic usklajujejo zakonodajo, je na črni seznam začel dodajati tudi posamezne ladje. Šestnajsti sveženj sankcij je zajel 74 plovil (16. sveženj Sveta). Sedemnajsti jih je dodal še 189 (17. sveženj Sveta).

Uvrstitev ladje na seznam ni enaka njeni ustavitvi. Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, temeljni sporazum o pravicah na morju, zelo omejuje posege držav proti tujim trgovskim ladjam na odprtem morju (UNCLOS). Obalne države imajo v svojih teritorialnih vodah širša pooblastila za preverjanje varnosti in tveganj onesnaženja. Toda del baltskih plovnih poti spada med mednarodne ožine, kjer imajo ladje zaščiteno pravico prehoda, zato je prostor za ukrepanje še ožji (pregled UNCLOS).

Noben organ EU nima splošnega pooblastila, da bi zasegel tuji tanker zgolj zato, ker je na sankcijskem seznamu. Nato v Baltiku izvaja nadzorno operacijo Baltic Sentry, ki plovila spremlja, ne pa vkrcava nanje. V javno dostopnih pravnih virih ni instrumenta, ki bi tej operaciji dajal mandat za zadržanje ladij. Zaznavanje in zadržanje ostajata ločeni pristojnosti v rokah različnih institucij.

Baltski mozaik

Danska dobro kaže to vrzel. Promet skozi Øresund in Veliki Belt spremlja z oboroženimi silami, pomorskim organom, policijo in carino. Pravila o tranzitnem prehodu danskim organom ne dopuščajo, da bi tankerje prosto ustavljali zgolj na podlagi suma (Paris MoU, nadzor države pristanišča pri IMO). Najjasnejše pooblastilo za zadržanje se sproži, ko ladja vpluje v dansko pristanišče, kjer lahko inšpektorji neposredno preverijo skladnost z varnostnimi pravili.

Vzorec se ponavlja po Baltiku. Finska ima najmočnejša pooblastila na morju tedaj, ko obstaja konkreten sum kaznivega dejanja, ne pa zgolj splošna oznaka »flota v senci« (zakon o finski mejni straži). Estonija ima najjasnejšo pot do zadržanja po istem kanalu: prek nadzora države pristanišča ob postanku ladje v pristanišču (estonska uprava za promet). Vsaka obalna država se opira na varnostne preglede, preverjanje dokumentov, pravila o odgovornosti za onesnaženje in carinska pooblastila. Nobena nima enotnega pooblastila, s katerim bi lahko preprosto ustavila ladjo s črnega seznama.

Manjkajoča plast izvrševanja

Švedski primer je pomemben, ker pokaže, kako izvrševanje v resnici deluje: prek zavarovalnih papirjev in varnostnega prava, ne prek zasegov. Stroški se porazdelijo neenakomerno. Švedska nosi operativno breme in vidno tveganje. Pomorščaki na zadržanih tankerjih plačujejo človeško ceno sankcijskega spora, ki ga niso izbrali. Obalne skupnosti pri Trelleborgu živijo s tveganjem razlitja z zastarelih plovil z vprašljivim zavarovalnim kritjem. Druge članice EU prevzamejo zelo malo.

Več vprašanj ostaja odprtih. Natančna pravna podlaga za posamezne švedske posege ob Skåneju iz javnih evidenc ni razvidna. Podatki po posameznih ladjah, vključno z zastavami, lastniki, zavarovalnicami in tovorom, niso dostopni. Prav tako ni znano, ali sta ti ladji pozneje nadaljevali trgovske poti.

EU še naprej zaostruje gospodarski pritisk na rusko naftno logistiko. Fizično izvrševanje tega pritiska pa pade na obalno državo, ki je najbližje, ko sumljiv tanker spusti sidro. Tokrat je breme prevzela Švedska. Ali je to evropska strategija izvrševanja ali zgolj švedska, je vprašanje, s katerim se preostanek Unije javno še ni soočil.