Ledenik Thwaites bi do 2100 prispeval 30 milimetrov

Številni računalniški modeli Antarktike ne upoštevajo ene vrste taljenja: morska voda od spodaj spodjeda ledenik tam, kjer led še vedno leži na morskem dnu. Ko je nova študija ta proces vključila v model, je ta pokazal, da bi velikanski ledenik Thwaites na Zahodni Antarktiki, znan tudi kot »ledenik sodnega dne«, do leta 2100 k dvigu globalne morske gladine prispeval približno 30 milimetrov. To je približno dvakrat več od povprečne ocene prejšnjih modelov, ki znaša 15,2 milimetra (Nature Communications). Trditev, da gre za »dvakrat toliko«, je treba razumeti previdno: prejšnji modeli so se med seboj močno razlikovali, zato primerjava postavlja en skrbno umerjen scenarij ob sredino razpršenega nabora rezultatov.

Recenzirana študija Mattie Poinellija, Erica Rignota in sodelavcev je izšla 12. oktobra (PubMed). Gre za projekcijo enega modela; najmočnejši dokaz ponuja primerjava različic tega modela, ki taljenje vključujejo oziroma ga izpuščajo.

Kje led izgublja stik s podlago

Predstavljajmo si težak splav, ki ga potiskajo po drči v jezero. Zadnji del še pritiska ob klančino, sprednji pa že plava. Točko, kjer se led dvigne z dna in začne plavati, glaciologi imenujejo črta nasedanja. Običajni modeli jo obravnavajo kot ostro mejo in predpostavljajo, da ocean tali led predvsem na plavajoči strani.

Pri Thwaitesu ta meja ni tako jasna. Ob plimi in oseki se led upogiba, morska voda pa lahko prodre pod led, ki sicer leži na dnu. Predhodna raziskava Rignotove skupine je z radarskimi satelitskimi meritvami zabeležila upogibanje ledu zaradi plimovanja na širokem pasu in sklepala, da se pod led pretaka morska voda (PNAS). Nekateri raziskovalci so sodelovali v obeh študijah, zato so ta opazovanja podlaga za novi model, ne pa njegova neodvisna preverba.

Taljenje v tem pasu tanjša led prav tam, kjer se opira na morsko dno. Ko ta opora oslabi, lahko ledenik izgubi stik z višjimi točkami na dnu, ki ga zadržujejo, led v zaledju pa se lažje pomika proti morju. To je pomembno, ker večina prispevka ledenika k dvigu morske gladine izvira iz ledu, ki je pred vstopom v ocean ležal na morskem dnu. Led, ki že plava, je kot ledena kocka v kozarcu: večino vode, ki ustreza njegovi teži, je že izpodrinil.

Preizkus modela na preteklih meritvah

Pred napovedjo so raziskovalci preverili, ali lahko model ponovi dogajanje, ki so ga sateliti zaznali med letoma 1996 in 2023. Vsak izračun so primerjali z izmerjeno hitrostjo ledu, njegovim tanjšanjem in lego črte nasedanja (Research Square). Ujemanje vseh treh hkrati je precej zahtevnejše kot ujemanje zgolj ene meritve. Podobno mora vremenski model hkrati pravilno prikazati včerajšnjo temperaturo, veter in dež.

Različice s širokim območjem taljenja so se z zgodovinskimi podatki ujemale bolje kot tiste brez njega. Nato so raziskovalci obe različici pognali naprej, pri čemer so podnebne razmere ohranili na povprečju iz obdobja 1996–2023. Brez talilnega pasu bi Thwaites do leta 2100 prispeval 8,3 milimetra k dvigu morske gladine. Če je pas širok več kilometrov, ocena naraste na 30,1 ± 5,7 milimetra; znak ± označuje negotovost okoli osrednje ocene (Nature Communications). Nespremenjeno podnebje je namerna predpostavka: tako raziskovalci ločijo vpliv izpuščenega procesa taljenja, ne da bi morali ugibati, kako hitro se bo ocean segreval.

Kaj to pomeni za evropske obale

Podatek o Thwaitesu pove, kolikšen bi bil prispevek enega ledenika h globalnemu povprečnemu dvigu morske gladine, ne pa, koliko bi se dvignila gladina ob določeni obali. Na lokalno gladino vplivata tudi dviganje ali ugrezanje kopnega ter regionalne razmere v oceanu (NASA). V Evropi se tveganje kaže zlasti v neurjnih valovih ob visoki plimi. Evropska agencija za okolje pričakuje, da bodo brez okrepljene obalne zaščite zaradi dviga morja ekstremne višine vode ob večjem delu evropske obale precej pogostejše (EEA).

Najjasnejši sklep študije izhaja iz primerjave njenih lastnih izračunov. Ledenik je v obeh različicah isti, podnebne razmere pa so enako nespremenjene. Ko model upošteva, da morska voda tali led tudi pod delom, ki še leži na morskem dnu, se bolje ujema z nedavno preteklostjo in napoveduje precej večji prispevek k dvigu morske gladine. Številni modeli ledenih pokrovov, ki tega pasu taljenja ne upoštevajo, imajo zato konkreten razlog, da ga vključijo.